Ko Ivo pravi, da Hrvaška ne bo pristajala na grožnje in ultimate, Janez odgovarja: ni groženj, ni ultimatov, so le Hrvaške obveznosti do EU. In gre Ivo naprej: Prav, saj smo že pognali tehnične pogovore z Brusljem, Rimom, Ljubljano. In Janez mrtvo hladno: To je laž. Pogovorov ni. Tako nekako v zadnjih dneh prek TV ekranov teče dialog med dvema prijateljskima premieroma dveh prijateljskih držav. Med dvema politikoma, ki sta se nekoč rada dobivala na Otočcu ali Brionih ali poklepetala po telefonu. In vsaj ena telefoniada se je vpisala v zgodovino. Kaj se je torej zgodilo s starim prijateljstvom? OK, že razumemo, da vladi ne more biti prav, če Hrvaška nekaj obljubi, nato pa ne drži besede. Ampak vemo tudi, da to ni prva prelomljena obljuba. Prešteval in javno našteval jih je pred kakšnim tednom dni tudi slovenski premier. In zato morda ni pravo vprašanje, zakaj nenadna Janševa hladnost do Sanaderja. Boljše vprašanje bi bilo, čemu Janševa prijaznost do Sanaderja pred tem, denimo v predvolilnih dneh. Spomnimo se: z blejskim načelnim dogovorom o arbitraži za mejo in s tem, ko ni problematiziral ERC, je slovenski premier staremu novemu hrvaškemu premieru pomagal pri vnovičnem naskoku na oblast. Ali je Janša takrat res verjel, da bo Sanader edini hrvaški politik, ki bo v odnosih s Slovenijo mož beseda. In bo po predvolilni ljubeznivosti povolilno storil, kar mu je storiti. A usluge za uslugo ni bilo. Morda pa je prav zato zamera tako zelo velika, da Janez Ivotu ne pomaga niti pri iskanju častnega izhoda iz godlje. A medtem ko Janez kuha mulo, utegne Ivo omehčati Rim in Bruselj. Ker ne bi bilo prvič, je možno drzno ugibanje: kaj če Hrvati dejansko opustijo ribiški vidik ERC in ohranijo le ekološkega. Tako ustrežejo Italijanom in zahtevam Bruslja, a ohranijo cono. Z zemljevidi vred, ki rišejo sredinsko črto v Piranskem zalivu. Spekulacija, vem. A če bi Janez naredil napako v korakih, se pač ve, kdo bi imel na koncu najdaljši nos.

Ilinka Todorovski