I Am Legend. ZDA, 2007, 101 min.
Režija: Francis Lawrence. Igrata: Will Smith, CGI.

Hollywoodski filmi, posneti po neizvirnih scenarijih, imajo eno stalno dobro lastnost. Zabavno jih je opazovati, kako prikrojujejo svoje predloge. Po eni strani ni s tem nič narobe. Knjiga je osnova, ni scenarij. Človek pa lahko pri tem pogleda skozi ameriško družbo. Zadnja priložnost za to je naslovni film, ki kar verodostojno prenaša pomemben ZF-roman. Kjer gre po svoje, tam je najbolj zabaven. Pa ne mislimo tega, da je, denimo, knjižni junak svetle polti in blond, v filmu pa ga igra Will Smith. (Vendarle naravnana podpora Baracku Obami?) Pozornost zbudijo odkloni v nastavkih zgodbe in spremenjen konec.

Junak Robert Neville je verjetno zadnji človek na Zemlji, večino ostalih je pomoril skrivnostni virus. Eni so ga preživeli tako, da so se spremenili v krvoločne beštije, ki se bojijo dnevne svetlobe kot ledene kocke mikrovalovke. Zato se čez dan zadržujejo v temačnih prostorih, ponoči pa blodijo po mestu, iščejo hrano in se žrejo med sabo. Robert se ne more sprijazniti z usodo preostalega človeka, ampak se mora. No, zakaj ne naredi samomora? Na to film ne odgovarja, pokaže eno samo Robertovo samomorilsko obnašanje, ko kosi s svojim džipom po množici zombijev, kot da bi igral računalniško igrico Carmageddon. V knjigi pa išče čustveno tolažbo v steklenici. Pijan je po cele tedne, nakar enkrat v njem vzplamti radovednost, poišče knjižnico in začne sistematično študirati naravoslovje. Robert iz filma — je virolog od samega začetka. Obenem je spreten in atletski kot vojaški komandos, križan z vrhunskim znanstvenikom. Američanom, vladarjem planeta, je takšen Robert verjetno bliže. Mogoče je res težko gledati človeka, kako zjutraj redno poskrbi za zobe, čez nekaj ur se že maje na nogah, ko se proti večeru z jekleno voljo odplazi do knjig, da bi preučeval bilogijo celice, pa ugotovi, da ne zna rokovati z mikroskopom. Ker je Robert resničnejši v knjigi kot v filmu, knjiga bolje opravi tudi glavno nalogo, prikaz samostnega življenja. Bralca odnese na samotni otok, film pa gledalca bolj očara s prikazom dlje neoskrbovanega mesta.

Avtorjem bi mogoče pogledali skozi prste, če ne bi pretiravali s koncem in prevrgli naslova. Robert v knjigi ugotovi, da obstaja okužena skupina bitij, ki še ni povampirjena in gre lahko na sonce. Ampak jih Robert pobija kot ostale. Zato ga zasovražijo, ponoči pridejo ponj, da bi ga utišali, pa si prej stori silo. (Reva? Nepogumno srce.) Legenda je zato, ker je zadnji človek, ki je pobijal predstavnike nove civilizacije, podobno kot naj bi legendarni vampirji z Balkana upokojevali speče mladenke. Podobnost je za Hollywood očitno prepikra, zakaj njihov Robert je legenda zato, ker reši preostale ljudi, ki jih sploh ne pozna, ampak jim vseeno najde zdravilo za virus … Spomni to še koga na Poštarja s Kevinom Costnerjem? Nova družba iz knjige pa ima zabavno podobnost s prerojeno človeško skupnostjo iz filma. Obe sta primitivni, kakršne so mlade družbe. To vidimo, ko se na koncu vzdignemo nad zaselek preostalih ljudi — s cerkvenim zvonikom na sredi. Človek bi si mislil, da bi ljudje ob ponovnem štartu že začeli graditi drugače.

Film je pa ni zanimiv. Računalniško opustošeni New York je čudovit in se zdi v skladu z napovedmi iz knjige Svet brez nas (The World Without Us, 2007). Will Smith je pridobljeno meso za vlogo boksarja Muhammada Alija (2001) oklestil v izrazito mišičje in se v tihih kadrih ter priložnostnih improvizacijah pričakovano dobro odreže. Ni daleč od Toma Hanksa v Brodolomu. Druga, bolj zombijevska polovica filma je na trenutke pošteno srhljiva. Ampak zgodba ni tista iz knjige. V kinu igrajo boljši filmi.

V Koloseju s 17. januarjem.

V soboto 19. januarja ob 20.00 [1] Brodolom (Cast Away, 2000) na Pop TV.