Stavkali bodo skoraj vsi. Zdravniki se bodo vzdržali. Vsaj za zdaj. Ampak nikoli ne veš, kdaj bodo pripravljeni in bodo tudi oni ustanovili stavkovni odbor. Vlada ima vsekakor težave. Glede stavk zaposlenih v gospodarstvu sicer ne more storiti veliko. Čeprav je njena beseda vsekakor pomembna. Drugače je v javnem sektorju. Tam je vedno bolj očitno, da se je, ko je podpisala sporazum s sindikati o letošnjem povišanju plač, krepko zaplezala. Menda ni računala na inflacijo - kar ji, tudi glede na njene dosedanje reakcije nanjo, vsekakor lahko verjamemo.

Vladna težava je težava vseh nas. Masa zaposlenih v javnem sektorju je enormna. In vsem je jasno, da bo dvig plač vplival na dodatni dvig inflacije. Ampak obljuba je obljuba. Vlada, ki ni znala predvideti, da bo imela z njeno izpolnitvijo težave, je pač enostavno slaba vlada. Če obljube potem res ne izpolni, je še slabša. Zato si je domislila obvoz. En del obljubljenega denarja naj dobijo delavci v javnem sektorju v obliki naložbe v pokojninske sklade. Kar je seveda zoprno – skladi niso donosni in kompenzacija enostavno ni enaka izplačilu dogovorjenega.

Kljub temu odnos do sindikalnih stališč še zdaleč ni enoznačen. Ali se sindikalisti ne zavedajo, da bodo škodovali vsem – tudi sebi. Posebej je stvar zoprna, ker plače v javnem sektorju niso med najnižjimi. Ker torej ne gre za socialno šibke in ogrožene. Ti – sorazmerno dobro stoječi uradniki, učitelji, zdravniki … bodo s svojimi zahtevami dodatno obremenili življenje vseh, posebej tistih najbolj revnih. In seveda bodo obremenili tudi sebe. Inflacija bo namreč škodovala tudi njim. tega se gotovo zavedajo.

Zakaj torej vztrajanje? Obljube so obljube in vlada je naravni nasprotnik – to gotovo drži. Vendar se hkrati zdi tudi premalo. Kot da napovedani stavkovni val žene še nekaj drugega. Nekaj čemur se reče politika. Nasprotovanje vladi, ki je prepozno spoznala kako nevarnega nasprotnika ima za hrbtom. Vladi, ki jo je inflacija presenetila tako, da se dolgo ni znašla. In vladi, ki še danes kot kaže le deloma razume, da za učinkoviti boj z inflacijo očitno potrebuje najširšo mogočo fronto zaveznikov.

Vlada za uspeh potrebuje pakt z bankami, trgovci, tajkuni, političnimi strankami, mediji … in predvsem s sindikati. To vsaki vladi pač ne more uspeti. Za to, da bi sploh imela možnost sestaviti takšno najširšo družbeno koalicijo, bi morala na možnost takšne situacije misliti precej preden se ji je zgodila. Zaklinjanje, da za nastalo stanje ni kriva, ne pomaga. Posebej ker tega nihče prav zares ne verjame. Kazanje s prstom na trgovce je lahko samo deloma učinkovito – saj celo vlada trdi, da so razlogi zanjo kompleksni.

Vlada, ki se z zniževanjem rasti inflacije tako dolgo ni izkazala, težko zahteva, da ji pomagajo. A kaj drugega ji niti ne ostane. Zato bi ji morali pomagati. Ne gre namreč zanjo, ampak za vse, ki jih inflacija resno prizadene vsak dan znova. Tega bi se morali zavedati tudi sindikati, ki imajo v Sloveniji neverjetno moč. Vztrajanje pri poviševanju plač, ne glede na inflatorne posledice, tako rekoč za vsako ceno, jim lahko samo škoduje. Ugled si namreč v preteklosti niso priborili samo s svojimi uspehi, temveč tudi z razumnostjo.

Vse to bi bilo seveda lažje, če vlada ne bi tako rada sama sebi pljuvala v skledo. Januarja je namreč začela veljati plačna reforma, po kateri so se plače zvišale vsem ministrom. Povišica ni zanemarljiva. Nasprotno – glede na povišanje plač, ki ga zahtevajo delavci ali v primerjavi s plačno reformo, ki jo poskuša vsiliti sodnikom, je naravnost enormna. Ministrom so se osnovne plače dvignile skoraj za 200 evrov bruto. Lepo za njih. In hkrati naravnost neverjetno arogantno in kratkovidno.

To je storila vlada, ki je obljubljala zglede in ki zahteva od drugih, da zategnejo pasove, da se žrtvujejo za skupnost, da celo pokažejo razumevanje za njihove težave pri obvladovanju inflacije. To seveda ne more opravičevati sindikalne neodgovornosti – je pa brez dvoma razlog za dodatni padec zaupanja v vlado, ki kmalu ne bo imela več kam pasti.

Jani Sever