Pariških petnajst.

Deklič iz videa z velikimi čokolinastimi očmi je Audrey Tautou, ki si v filmu [1] Čudovita usoda Amélie Poulain (2001) zastavlja fantastična vprašanja, ki vznikajo iz kupa, ograjenega s potrtostjo. Naposled se vanjo zapiči puščica resnične ljubezni, ko se lahko vprašamo, ali je s tem tudi konec njene prismuknjenosti ali pa lahko postane ta še prisrčnejša? A z negotovimi vprašanji na stran, film postavlja solidna. Ali bi lahko, denimo, posplošili uvodno vprašanje za ves svet in se vprašali, koliko parov doživlja orgazem v tem trenutku?

Svetovna zdravstvena organizacija (angl. WHO) navaja, da se vsak dan zgodi 120 milijonov spolnih združitev — med ljudmi seve, ves čas imejmo v mislih človeško raso. Včeraj je torej seksal nekako vsak 25. Zemljan. Grob razmislek, ki odgovori na zastavljeno vprašanje, nastavimo takole: vsak seks se konča z orgazmom, partnerja ga doživljata sočasno, traja pa pet sekund. Potem le poračunajmo, koliko dnevnih seksanj pride v pet sekundni predalček: 120 10⁶ / (24 60 12 5 s) = približno 7000 na 5 sekund. Grobost računa opravičujeta dejstva, da je po enem dnevu osvetljena cela Zemlja in da so ljudje razseljeni približno enakomerno prek časovnih pasov.

Sam sem se igral z bolj “natačnim” modelom, ki upošteva porazdelitve spolnih aktivnosti za časovne pasove … Naračunal sem 10 tisoč parov. Za boljšo oceno mi manjkajo podatki. Verjamem pa, da je prava številka vsaj pol manjša; že precejšen delež žensk ni pripeljan do vrhunca. V tem trenutku, torej prav zdaj: aah, ooh, uuh … (podobno okoli 10.000-krat) … iih.

O: The Intimate History of the Orgasm Jonathana Margolisa (London: Century, 2003) gre o tem, kar pravi naslov. Ob branju sem pomišljal na Kinsleyjevo idejo, da je človek vrsta živali, ki ga najprej žene iskanje naslednjega orgazma. Knjigo sem spustil v obtok sistema BookCrossing. Tako da če meniš, da bi sedla tebi in da bi jo predal naprej, sporoči. Povezavi: [2] BookCrossing, [3] Amazon.