Kaj bi brez Maga? Če ga ne bi bilo, bi si ga bilo potrebno izmisliti. Zakaj se ga torej spreminja? Zakaj se je Delo odločilo za zamenjavo vodstva revije? Naklada je solidna. Glede na preteklost, pravzaprav zelo solidna. Gre torej za politiko. Mag je provladni medij – njegovi lastniki, Pivovarna Laško, pa so v vojni z vlado. Razlog je torej na dlani. Kdo ima prav? Lastniki ali novinarji Maga? V opredeljevanju do primera Mag je potrebno spoštovati nekaj načelnih stališč, ki so zelo enostavna. Kljub temu, da odgovori na njih niso enoznačni.

Najprej. Uredniška avtonomija je omejena z voljo lastnikov medija. Ti vplivajo na imenovanje nadzornega sveta in uprave. Ne glede na to, kako je napisan statut posameznega medija, glede tega ni izjem. Direktor ali nadzorni svet potem imenujeta odgovornega urednika in s samo izbiro imena vplivata na uredniško politiko medija. Enostavno. Težave nastopijo, kadar novinarji z izbiro lastnikov niso zadovoljni. Razlogi so lahko različni. Novo vodstvo lahko napoveduje stiskanje pasu ali spremembo uredniške politike.

V obeh primerih je situacija zoprna. Uredniki brez kolektiva novinarjev nimajo kaj početi. Novinarji pa brez uprave lahko enostavno izgubijo medij. Soglasje novinarjev k imenovanju urednikov je zato simpatičen inštrument, ki pa v kapitalističnem svetu večinoma nima pretirane veljave. Zakonsko ni zavezujoč – moralne zaveze pa veljajo malo. Zgodovina je glede tega zgovorna. Lastniki bodo vedno našli koga, ki je pripravljen sprejeti službo cenzorja ali stečajnega upravitelja, tudi brez podpore kolektiva.

Kljub temu, da je dovolj jasno tudi to, da se takšni poskusi praviloma izkažejo za neuspešne. Novo vodstvo mora namreč v takšnem primeru zamenjati ne le novinarsko ekipo, ampak tudi bralce. Zgodba o Delu, ko ga je “prevzela” vlada, je poučna. Masovna zamenjava urednikov in novinarjev in obrat v vsebini časnika sta povzročila neznosne težave z javno podobo medija. Manever bi na koncu propadel, ne glede na to kdo bi bil lastnik, če mu seveda ne bi uspelo zamenjati velikega dela bralcev.

Paradoksalno je, da so prav Magovci predstavljali vojsko na terenu, ki je pomagala osrednji slovenski dnevnik za nekaj časa zapeljati v roke desno-sredinske oblasti. S tem so bili zadovoljni. Vsaj tako je kazalo. Motivi so bili seveda povsem oblastni, z vsem, kar paše zraven. Ampak drugače sploh ni moglo biti. Si predstavljate, da bi protestirali, ker je bil odstavljen dopisnik, ki ni bil po volji zunanjega ministra vlade, ki jim želi podariti vpliv v osrednjem mediju? Potem bi do neželenih sprememb na Magu pač prišlo že prej.

Sedanje sprenevedanje, zakaj so molčali, je smešno. “Res je sicer, da nismo protestirali, ko je v letih 2005 in 2006 prišlo do kadrovskih sprememb v časopisni hiši Delo, ker so ravno takrat potekali dogovori o nakupu revije Mag s strani Dela. V takih okoliščinah se nam ni zdelo prav vtikati v zadeve časopisne družbe, ki nas je kupovala,” so zapisali v svojem protestu. Hm, le zakaj potem protestirajo zdaj, ko jih je že kupila? Ah – seveda, ker zdaj ne gre za avtonomijo levih, temveč desnih novinarjev.

Magovci pravijo, da se, kasneje menda od protestov Delovih novinarjev niso nikoli javno ogradili. In to naj bi bilo dovolj? Zdaj zase vsekakor zahtevajo precej več. In prav je, da so to tudi dobili. Kajti ponavljanje njihove zgodbe ne bi bilo etično. Novinarska avtonomija je pač pomembna stvar in tega bi se morali zavedati tudi lastniki. Kljub temu, da imajo s svojo lastnino pravico početi kar hočejo. Lahko jo tudi uničijo, oziroma spravijo na kant – če se s tem seveda strinjajo delničarji. Kar je sicer precej utopično.

Magova usoda dela tednik vsekakor kapitalsko še bolj privlačen kot je bil pred tem. Tržna niša je tu in vprašanje je, zakaj je nihče ne izkoristi. Slej ko prej se bo to gotovo zgodilo. Po neuspeli zgodbi o Magovem prevzemu Dela, se je cena tedniku vsekakor samo dvignila. Zaradi Magove vsebinske ekskluzivnosti bi morala biti sedaj samo še višja. Res pa je, da je precej lažje delovati v okviru velike medijske hiše in precej težje kot samostojen tednik. Ampak cena neodvisnosti nikoli ni bila majhna.

Naj torej živi Mag! Razlika je namreč dragocena. Ob tem seveda ne gre pozabiti, koga so podpirali Magovci ob novinarskih “pogromih” zadnjih let? Nikogar, razen sebe in vlade. To je enostavna in žalostna resnica. Upam, da bodo še dolgo objavljali in delali slovenski medijski prostor pestrejši.

Jani Sever