Letošnje leto se končuje v znamenju novega predsednika republike, začetka slovenskega predsedovanja EU, vstopa v schengensko območje in vladne vojne s tajkuni. Prvi trije dogodki niso nikakršno presenečenje. So del dolge, normalne in uspešne demokratične poti države v zadnjih dveh desetletjih. Del tega razvoja pa bo očitno postala tudi vojna s tajkuni, ki jo je po Peterletovem porazu napovedal premier Janez Janša. Vojna, ki že poteka namreč odpira pomembna vprašanja. Ne le o tem, kako so nekateri prišli do velikanskih bogastev in kako na trgu prikrito delujejo povezano. Vojna, ki kot kaže, postaja totalna, odpira tudi vprašanje o tem ali je predsednik vlade na lastno pest trgoval z državnim premoženjem in kasneje o tem lagal. In posledično seveda vprašanje, ali bi v primeru, da bi mu to dokazali, odstopil.

Boško Šrot je v intervjuju za zadnjo Sobotno prilogo Dela povedal nekaj stavkov, ki bodo v slovenskem političnem prostoru še dolgo odmevali. Gre za znameniti sestanek 12. avgusta 2005, na katerem naj bi se v vladni palači sedanji “tajkuni” s predsednikom vlade Janezom Janšo dogovorili o poslu, v katerem sta bila na mizi Mercartor in Delo. Tajkuni so dobili Mercator – zdaj Šrot sicer pravi, da si Laško tega takrat ni želelo, a to je pravzaprav nepomembno – in Janša je dobil Delo. Boško Šrot je bil zelo neposreden. O nakupu Mercatorja, ki ga je Janša nedavno v intervjuju za Mag razglasil za napako, je povedal: “Na tem sestanku (12. 8. 2005 v vladni palači) sem se z Janezom Janšo dogovoril za nakup delnic Mercatorja. Povedano drugače, Janez Janša je Pivovarni Laško in Istrabenzu takrat dejansko prodal delnice Mercatorja.”

Povsem neposreden je bil tudi glede motiva predsednika vlade, da je izpeljal posel, ki je bil v popolnem nasprotju z njegovimi obljubami o reformah, transparentni privatizaciji, odpovedi poseganja politike v gospodarstvo in predvsem z ravnanjem dobrega gospodarja. “Delo je bilo vseskozi njegov cilj, Mercator pa je bil le Janševo sredstvo za izsiljevanje,” je povedal Šrot. In zakaj naj bi, po njegovi interpretaciji prišlo do obrata? Odgovor je enostaven – nesposobnost. “Ko pa so stvari na Delu šle tako daleč, da niti Janševi izbranci niso mogli več funkcionirati, smo se odločili in Delo prevzeli nazaj v svoje roke.” Enostavno nemoralna zgodba torej, v kateri je nastopalo kar nekaj igralcev. A razlika med njimi je vendarle pomembna. Gospodarstvenike zavezuje zakonodaja, medtem ko predsednik vlade ne more mimo etike in morale.

To konec koncev tudi sam pogosto rad poudarja. Če Šrot govori resnico, kar bi moralo biti pravzaprav dovolj enostavno dokazati – bi predsednik vlade moral odstopiti. Zoran Janković – takrat predsednik uprave Mercatorja – trdi, da obstaja dokument, ki naj bi ga 29. junija 2005 uskladili Boško Šrot, Igor Bavčar, Matjaž Gantar in Janez Janša, iz katerega naj bi bilo razvidno, da so se o operaciji, ki je vključevala Mercator, Abanko in Delo dogovorili mimo “vseh pravil igre, demokracije in trga”. Že samo to bi bilo, če bi se seveda dokazalo, dovolj za premierov odstop. Njegovo kasnejše zanikanje takšnih dogovorov pa bi v tem primeru za povrh pomenilo, da je zavestno lagal. Situacija zahteva parlamentarno preiskavo. A kaj, ko je ta nemogoča. Vladna koalicija jo je namreč, še preden se je opozicija organizirala, spretno blokirala.

Državni zbor namesto o primeru Mercator, pod vodstvom Polonce Dobrajc razpravlja o vseh mogočih privatizacijah. Cilj je seveda jasen. Kadar razpravljaš o vsem – v resnici ne razpravljaš o ničemer. Vendar se predsednik vlade moti, če misli, da bo primer Delo – Mercator pozabljen. Razprava o svobodi medijev ga bo vedno znova naplavila na površje. Hkrati pa ga izdatno hrani vladna vojna s tajkuni. Ta bo morala biti prav zaradi primera Delo – Mercator selektivna. Razen če si premier ne želi totalne vojne na vseh frontah, kar bi bilo seveda skrajno neprijetno. Zadnje poteze, ki so vojno skoncentrirale na “laški fronti”, pričajo da premier to razume. A tudi selektivni pristop ni dosti boljša rešitev. Razkriva namreč, da je pravi motiv za vojno s tajkuni obvladovanje Dela in pravzaprav potrjuje Šrotove besede.

Janša je s tajkuni sicer plesal eno samo poletje, vendar so si takrat postali zelo, zelo blizu. V umazani privatizacijski zgodbi iz leta 2005 niso bili udeleženi samo vlada in Laščani. Tajkuni so bili v njej pravzaprav vsi. Temu predsednik vlade ne bo mogel uiti. Primer Delo – Mercator je še en zombi, ki ga bo spremljal vse do katarze. Jo bomo kdaj dočakali? Zdi se, da je to vendarle bolj verjetno kot v primeru trgovine z orožjem.

Jani Sever