The Golden Compass. ZDA, 2007, 113 min.
Režija: Chris Weitz. Igra: Dakota Blue Richards.

Z ekranizacijo fantazijskih romanov je križ. Po eni strani si je verjetno vsak občudovalec Tolkienovega Gospodarja prstanov želel videti jamskega trola, kako besni v Balinovi grobnici, ali pa Balroga, ki poruši polovico Morije, kar je ustvarjalcem pod taktirko Petra Jacksona uspelo luštno uprizoriti. A tudi Jacksonovo slabih deset ur dolgo ufilmanje zlahka ne zadovolji; zdi se, kot da kje kaj manjka. Marsikje mora kaj umanjkati, če se tlači takšen obseg, ki mu normalen bralec nameni okoli 100 ur. Komu se zdi to preveč; zanj so filmi dovolj dobri, a obenem naj ve, da veliko zamuja. Zlati kompas ni domala v ničemer boljši od filmskega Gospodarja prstanov, ima pa v čem boljšo predlogo.

Je bolj od tu in človek se z liki lažje poosebi. Philip Pullman je vzel za osnovo naš svet, ga malo časovno zmešal in mu dodal par fantazijskih elementov: čarovnice, raso govorečih medvedov in daemona, živalskega spremljevalca človeka in nosilca njegove duše. Ti elementi niso tako neverjetni kot pri Tolkienu. Sožitje domačega in pravljičnega je Pullmanu boljše uspelo. Zgodbo je postavil v stvaren okvir teologije, fizike in psihologije, vanj pa torej naslikal družbeno-naravoslovni remek fantasy.

Režiser bi lahko to bolje izkoristil. A je film preveč telesen, preveč je lepih sličic proti količini mesa. Zgodbo so pravzaprav kastrirali duše, Pullmanovega obračuna s Cerkveno oblastjo. Velik ateist ni prijatelj nobene Cerkve, so pa reakcije nanj v Evropi drugačne kot čez lužo. Podobno različen je odziv na film. Pes čuvaj ameriških krščanskih vrednot, The Catholic League, je pozval k neogledu filma, čeprav so ustvarjalci zmehčali protikrščanstvo do nerazpoznavnosti. Amerika je osupljivo religiozna in ljudje nočejo v kino. Argument Lige gre takole: film je mogoče res zmehčan in sam sprejemljiv, ampak kaj če bo otroku všeč; kaj potem, bo dobil za Božič še krivoverno knjigo? Logika bi bila v redu, če ne bi danes docela karkoli referiralo na karkoli drugega. Pa tudi, zakaj se ne bi smelo prodajati ateizma; a je tako drugačen kot krščanska vera, ki je v Ameriki tudi velik biznis? Odziv na film tako kaže na manjšo liberalnost v Ameriki kot v Evropi. Tam so kritike bolj agresivne in manj samozavestne, manj je pripravljenosti na dialog kot tu.

Minusom navkljub je lep, mislim računalniško-ustvarjeno lep film lahko v zadoščenje. Največji plus je sigurno Dakota Blue Richard kot deklica Lyra, ki dobi usodo sveta v svoje roke. Spomni na hobita Froda ali Elijaha Wooda, samo da je boljša, odlična izbira. Dosti je dobrih stranskih igralcev; kakšni so posodili samo glas kot Ian “Gandalf” McKellen glavnemu medvedu. Vendarle sam upam, da dobiček filma ne bo šel dosti prek 100 milijonov dolarjev in da se ne bodo lotili ekranizacije ostalih dveh knjig (proračun je bil okoli 180 milijonov). Pullmanovemu uvodu v obračun nebes in pekla ne seže do kolen, zato bi bilo osnovo škoda nadgrajevati. Nadaljevanje mene ne bi zanimalo, raje si preberem Pullmanove spremljevalne knjige k trilogiji.

Na spletu je [1] prvih pet minut filma v luštnem, HD QuickTimeu.