Najprej slaba vest iz sveta. Slovenija namerava kot prva ratificirati kompromisarsko evropsko reformno pogodbo. In zdaj nekaj povsem drugačnega. Dobra vest iz domovine. Včeraj je Vest praznovala prvo obletnico. Kar je izjemno lepa vest. Sploh če vemo, da je eno leto na tri leta desne diktature na dvanajst let leve diktature- na petdeset let podlage- zelo kratko obdobje. Minilo je kot bi mignil, a črno-bela medijska pokrajina je po zaslugi vestičarjev končno le pričela dobivati barvno podobo. Kar je v proizvodnji politično in kapitalsko nadzorovanih medijev nekaj nezaslišanega. Čisti eksces. Naj ponazorim na lastnem primeru. Ko sem pred dvema letoma odpeketal z ministrstva za resnico, sem bil prepričan, da slovenske medijske izpostave premorejo dovolj pokončnosti in si ne dopuščajo kratiti pridobljenih svoboščin. A sem se uštel. Naivnež pač. Ne edini. Resnih analiz in ostrih kritik si barvno slepi sploščenci sploh ne želijo. Najprej me je- ob hkratnem odhodu urednika za kulturo, Borisa Čibeja- zradiral takratni odgovorni Peter Jančič. Uradno zaradi racionalizacije stroškov. Neuradno zaradi kolumne, v kateri sem zahteval Simonitijev odstop. Potem sem napisal nekaj daljših zapisov za Mladino. A ni trajalo dolgo. Janija Severja so meni nič, tebi nič postavili na cesto. Vmes so na Večeru skenslali še Borisa Jauševca in zadeva je postala precej grozljiva. Pa tudi simpatična. Prvič: sprijaznil sem se s tem, da se od pisanja ne da živeti in da je povsem dovolj, da prispevam televizijske ocene za Stop. Hvala Martin. Drugič: dobra posledica ablasti je v tem, da deluje streznitveno. Ni hotela, a pospešila je demitifikacijo vseh političnih prascev, ki se krmijo na državljanskih pravicah. Ni si želela, a ablast je nehote razkrila nenačelneže, slinavce in lažnivce. Majhne in ničeve prisklednike katerihkoli vladarjev. Ali kot bi rekel Mićo Mrkaić: tukaj so, med nami. Lokalne pizde.

Simon Kardum