13. decembra je štartala Vest. Kot blog, na katerem sem pripravil prvo objavo. Ekipa Vesti je že bila z mano. Imeli smo načrte. In v enem letu nam jih je precej uspelo uresničiti. Preživeli smo in gremo naprej. Moj motiv, če sem iskren, je bil enostaven in zelo egoističen - omogočiti sem si želel nadaljevanje novinarske kariere. Ko so me vrgli z Mladine - mi odvzeli pravico vstopa v pisarno - je bila medijska scena v Sloveniji precej drugačna kot je danes. Nisem kakšen pretiran pristaš politike Janeza Janše, ki je takrat obvladoval pretežni del slovenskih medijev. Na Mladini pa me je nasledil nihče drug kot predsednik Društva novinarjev - predstavnik tistih, ki so obvladovali drugi del. Precej nerodno. Ampak tako je pač bilo. In je žalostno, da se danes podobne stvari dogajajo drugim. Na primer nekaterim na Magu.

Le kam bodo šli? Za koga bodo pisali? Seveda vedno lahko naredijo svoj blog. Je brezplačno. Pa tudi Demokracija gotovo potrebuje okrepitve. Kar pomeni, da situacija ni brezizhodna. Je pa zoprna. Predvsem zato, ker se zdi, da se težave z novinarsko svobodo v Sloveniji ne končujejo. Nasprotno - videti je, da dobivajo nov pospešek. Najbolj neprijetno pa je, da kot kaže vodijo v sovraštva med novinarji samimi. Se je kdo spraševal, kako lahko predsednik društva novinarjev nasledi urednika, ki je bil odpuščen nekrivdno in se ob tem ne sprašuje, zakaj se je to zgodilo? So se novinarji Maga, ko je vladna politika prevzela Delo spraševali, kaj bo z njimi, ko se bo oblast zamenjala? So tisti, ki so molčali ob preverjanju Rančevih telefonskih izpiskov s strani kriminalistov, spraševali kako bi se počutili, če bi se kaj takšnega zgodilo njim?

Ko je 571 novinarjev podpisalo peticijo, je nastala protipeticija - podpisniki seveda trdijo, da temu ni tako, da gre samo za poziv k profesionalizmu. Le kaj so imeli v mislih, ko so nastopili proti svojim stanovskim kolegom, ki so se zaradi pritiskov politike - tako imenovanega sproščanja medijskega prostora - znašli v eksistenčnih in eksistencialnih težavah. Zdaj se krog nadaljuje. In Društvo novinarjev se je seveda oglasilo. Tako kot se vedno. Ampak ton je vedno jasen. In intenzivnost protestov prav tako. V Sloveniji se, tako kot povsod, glede tega ni treba slepiti, vedno se ve, kdo je kdo in kam sodi. Ja, res je grozno. Ampak kaj je tako groznega? Novinarska avtonomija je pač še enkrat na preizkušnji in na koncu bo v boju z njo spet zmagal trg.

Mediji imajo v kapitalizmu lastnike in če ti ne vedo, kaj je dobro za njihovo lastnino, bo ta izgubljala na vrednosti. Trg jih bo kaznoval. In zmotno bi bilo misliti, da kapitalski dobički na koncu niso edini pravi interes lastnikov. Politika lahko na njih seveda vpliva, a ta vpliv je, brez tržne uspešnosti medija, lahko samo kratkoročen. Primer Dela je glede tega poučen. Kmalu zatem, ko je Janševa vlada prevzela oblast, je pripravila načrt, po katerem je Mag pravzaprav prevzel Delo. Za povrh je nato Delu ministrstvo za kulturo dodelilo še izdatna sredstva za konsolidacijo projekta Mag. Edini, ki je takrat na Delu pokazal jasno stališče je bil Janez Markeš - takratni urednik Maga, ki je sredstva zavrnil. Seveda - lahko je “s polno ritjo srat” - a kljub temu, besede štejejo.

Danes je drugače - in morda je najbolj zanimivo, da ob vsem skupaj molči Danilo Slivnik. Človek, ki je vse skupaj omogočil. Tako vladni prevzem Dela, kot to, da je vlada nad njim izgubila svoj vpliv. Ampak denar je menda sveta vladar - prav zato je nenavadno, da Mag, ki mu gre menda dobro, doživlja zamenjavo urednika. Čeprav samo v.d. urednika. Mimogrede, saj res, zakaj Šurle za odgovornega urednika ni imenoval Danilo Slivnik? Zdaj je nadzorni svet enostavno imenoval nekoga drugega. Formalno gledano s tem ni prav nič narobe. Sam sem lani denimo opozoril na formalne kršitve, pa ni bilo nobene reakcije. Nekaj drugega so pritiski. Ampak, če parafraziram Petra Jančiča, pritiski so samo sugestije, ki jih urednik ne sprejema. Kadar jih sprejme, je vse v najlepšem redu.

Slovenska medijska pokrajina živi v krču. Novinarji so razdeljeni. Problem je kot običajno povsem strukturen. Notranje refleksije o ravnanjih medijev je malo, predvsem pa je percipirana kot enostranska. Novinarstvo je preslikava politike. Imamo dve društvi, dve nagradi, dva klana. Slika je seveda poenostavljana in ustreza predvsem politiki.

No, na srečo novinarstvo še zdaleč ni samo politika. In mediji se ukvarjajo z marsičem. Danes bo na VESTI snemanje oddaje Švic Mikrofona - super koncert Hazemine Minke Đonlić. V to sem prepričan. Praznovali bomo eno leto VESTI - Jonas, Denis, Marko, Katja, Nina, Vesna, Aleš, Vuk, Ozi, Robert, Vasja, Jure, Maja, Nejc, Jan, Anej, Luka, Črt, Domen …

Jani Sever