Eno je gotovo: Delova nadzornika Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek Maga ne prebirata posebno rada. Očitno si želita drugačnega branja, po vsej verjetnosti takega, ki ne bi tako zelo odstopalo od zapovedanih vsebin v večini slovenskih medijev. Zato sta v. d. odgovornemu uredniku Silvestru Šurli svetovala, da pripravi nov predlog uredniškega programa, kar je ta tudi storil. Vendar predlog ni bil sprejet, saj je Šurla v njem zahteval popolno avtonomijo od lastnikov, česar pa nadzornika nista hotela zagotoviti. Zediniti se niso mogli niti o posebnih željah obeh nadzornikov glede posameznih vsebin tednika Mag, saj je Šurla te namige dojel kot grob pritisk na avtonomnost in neodvisnost uredništva, nadzornika pa sta njegov odziv ocenila kot neposlušnost, ki jo je treba kaznovati z objavo razpisa za mesto odgovornega urednika tednika. Po uradni razlagi naj bi tako uredili položaj odgovornega urednika, kar bi si kak naivnež utegnil razlagati s tem, da bo dosedanji v. d. urednika pač postal urednik s polnimi pooblastili. V resnici pa razpis seveda pomeni, da želita glavna nadzornika na ta položaj pripeljati nekoga z večjim razumevanjem za njune želje in potrebe. Da je res tako kaže tudi njuna najava, da sedanjega v.d. urednika ne bosta podprla.

Če bo namera uspela, Mag gotovo ne bo več imel vloge, ki jo je uspešno igral v vseh letih od ustanovitve, ko je v izrazito neuravnoteženem slovenskem medijskem prostoru ohranjal pozicijo drugačnosti. Prav pozicija nasprotnega stališča oziroma drugačnega mnenja pa je za nosilce moči vselej moteča. Če take nezaželene vsebine dosegajo naklado nekaj sto do nekaj tisoč izvodov, še nekako gre, če gre za naklado pet, deset ali celo več tisoč, se že najde način, kako časopis oziroma revijo ukiniti oziroma napraviti neškodljivo. Delova nadzornika sta se imela od koga učiti. Ozrimo se prvo leto po drugi svetovni vojni, ko je v tedanji Demokratični federativni Jugoslaviji vsaj formalno še obstajal strankarski pluralizem. Predsednik Demokratske stranke Milan Grol je bil nekaj mesecev celo podpredsednik vlade, a je kasneje odstopil, saj je uvidel, da služi za krinko pluralnosti totalitarnemu režimu, v katerem je imela partija popoln nadzor nad dogajanjem. Omenjena demokratska stranka je imela celo svoje glasilo, imenovano Demokracija, ki pa je po sedmi številki prenehala izhajati. Zakaj, se je takrat spraševala demokratična Evropa. Tuji novinarji pa so si drznili o tem povprašati celo Josipa Broza Tita. Brez vsake zadrege jim je odgovoril, da časopisa pač ni mogoče tiskati, ker so se temu uprli grafični delavci in kar v njegovi državi rečejo delavci je seveda zakon.

Najbrž na tem mestu ni treba omenjati, da o je tem, kaj naj rečejo delavci, poskrbela partija na oblasti. V letih samoupravnega socializma pa sploh ni bilo šale. Zaradi karikature, na kateri so črne mravlje pridno delale, medtem ko so jih rdeče le priganjale oziroma lenarile, in temu podobnih nevarnih napadov na družbeno ureditev, ki so bili seveda posledica domnevno napačne uredniške politike, je leta 1983 Društvo novinarjev Slovenije kot izdajatelj ob pomoči SZDL odstavilo urednika humorističnega časopisa Pavliha Bogdana Novaka. Postopek je bil vzorno izpeljan po vseh načelih socialističnega samoupravljanja, končni rezultat pa je bil popoln uspeh. Kmalu po odstavitvi urednika, je izdihnil edini slovenski humoristični časopis, ki je bil res vreden tega imena. Upali smo, da bo z uvedbo demokracije in pluralnosti v slovenski družbi minil čas poseganja politike v uredniško politiko posameznih medijev. Zmotili smo se in zgodovina se ponavlja. Kot farsa seveda. Nekaj razlik resda obstaja vendar so veliko manjše kot se zdi na prvi pogled. Tito se je skliceval na to, da tiskarji opozicijskega glasila nočejo tiskati in časopis je bil ukinjen.

Društvo novinarjev je pod dežnikom SZDL ugotovilo, da mora zaščititi družbeni red s posegom v uredniško politiko Pavlihe, kar je imelo za posledico propad časopisa. Delovima nadzornikoma pa se zdi potrebno zahtevati spremembo uredniške politike in vsebin revije, ki je v zadnjih nekaj mesecih prav v času urednikovanja Silvestra Šurle, občutno povečala svojo prodajo, kar je za slovenske razmere rezultat, ob katerem bi si obliznil prste vsak lastnik. Prodaja in finance torej niso problem. Kaj torej moti lastnike, ki naj bi bili zainteresirani predvsem za donosnost kapitalskih vložkov? Vsebine in stališča, ki se razlikujejo od zapovedanih, kaj pa drugega. Kontinuiteta čuti, da je čas, ko mora spet prevzeti popoln nadzor nad mediji. Da bo ironija večja, ji revije ni treba ukiniti, le urednika po svoji meri si mora izbrati.

In vse to se dogaja v času, ko 570 slovenskih novinarjev obtožuje vlado zaradi domnevnih pritiskov nanje. Ironično pri vsej zadevi je, da te obtožbe letijo na politike, ki so pred prevzemom oblasti resda obljubljali pluralizacijo medijskega prostora, a nazadnje niso bili v
stanju zaščititi niti že doseženega. Medtem, ko precejšen del slovenske novinarske srenje kaže s prstom na premiera, so v časopisni hiši Delo na delu nadzorniki. Medtem, ko prvi vpijejo ‘držite tatu’, nam drugi praznijo blagajno oziroma brišejo zadnje sledi mnenjske različnosti. Ja potemtakem čudno, če besedna zveza ‘nadzorniki na delu’ - ali če hočete ‘nadzorniki na Delu’ – nenavadno spominja na neko drugo podobno besedno zvezo.

V želji po ohranitvi vsaj minimalne medijske pluralnosti podpisniki tega pisma pričakujemo od članov nadzornega sveta in lastnikov Dela, da bodo ob imenovanju odgovornega urednika revije Mag zmogli dovolj modrosti in ne bodo spregledali podpore, ki jo Silvester Šurla uživa v uredništvu in ne nazadnje, kot je razvidno iz rezultatov prodaje, tudi med bralci.

Zlata Krašovec

Pismo podpore sopodpisujejo:
Andrej Aplenc
Viktor Blažič
Niko Grafenauer
Drago Jančar
Bogo Sajovic
Tomaž Zalaznik