Eno od političnih front, ki so v zadnjem letu pred parlamentarnimi volitvami najbolj pomembne za najmočnejšo politično stranko SDS, predstavlja njeno razmerje do “pomladnih” strank. Strank članic ljudske internacionale. SDS, SLS in NSi so sorodne stranke, ki ciljajo na skorajda isto volilno telo. Uspeh ene izmed njih, pomeni neuspeh druge. Temu se ne morejo izogniti in vse tri stranke to zelo dobro vedo. Primat SDS konec koncev na pomladni strani ni nekaj, kar bi bilo tu od vedno. Do njega je prišlo s preimenovanjem SDS iz socialdemokratske v demokratsko stranko in prepoznanjem “pomladne” in rimskokatoliške elite, da je Janez Janša tisti, ki lahko tej politični grupaciji prinese zmago. Ali se je situacija nekaj let kasneje spremenila?

Na zadnjih volitvah je SDS uspelo monopolizirati desnosredinske volivke in volivce. Zato da se je to lahko zgodilo, je moral Andrej Bajuk postati predsednik NSi - nekakšne naslednice Krščanskih demokratov - kar je omogočilo oblikovanje Koalicije Slovenija med SDS in NSi. Tako je nastalo trdno zavezništvo, ki se ohranja do danes, kljub temu, da NSi v njem nikoli ni zmogla najti zares avtonomne pozicije, kar seveda omejuje njen doseg. Vendar za veliki uspeh SDS to ni bilo dovolj. Potrebno je bilo še sesutje SLS, za kar je poskrbelo neuspešno združevanje SLS in SKD, ki je desnosredinske volivke in volivce dokončno navezalo na SDS - edino resno alternativo, levosredinski LDS, ki se je izoblikovala v dolgih letih opozicije.

Za nekaj let so bila razmerja na desni zakoličena. Na levi je medtem prišlo do velikih premikov - razpada LDS, premika SD v center, nastanka Zares. Na desni se ni dogajalo tako rekoč nič. Andrej Bajuk je kot najpomembnejši minister predstavljal več kot zadovoljivo nagrado za volilni uspeh NSi. SLS pa je tudi dobila svoje. Ni več vladala kmetijskemu resorju, je pa ohranila ceste in tudi donedavni predsednik stranke Janez Podobnik je imel v rokah pomemeben, a ne preveč zahteven resor, ki upravlja z okoljem in prostorom. Kljub temu, je bilo v obeh strankah ves čas prisotno nezadovoljstvo z vlogo, ki nobeni ni omogočala artikulacije lastnih politik in ni obetala prosperitete na javnomnenjskih lestvicah priljubljenosti. Znaki so bili včasih bolj, včasih manj očitni.

Odstavitev Janeza Drobniča je precej jasno ilustrirala razpoloženje dela NSi, ki enostavno ni bil zadovoljen s svojo tretjerazredno vlogo. Ampak moči za spremembe takrat vsekakor ni bilo dovolj. Andrej Bajuk je sicer dobil protikandidata za predsednika NSi, vendar ta kakšnega resnega upanja na uspeh ni imel. Bolj pomembno je bilo, da se je ob njegovi kandidaturi začelo omenjati Lojzeta Peterleta - kasnejšega predsedniškega kandidata slovenskih ljudskih strank, ki pa je svojo kandidaturo enostavno izsilil. Tudi to je bil znak, da so na desni trenja med političnimi akterji vedno večja. Ne glede na to, ali bi Peterle zmagal ali ne, je bilo jasno, da bodo predsedniške volitve najavile spremembe na desnici. Zmaga bi okrepila NSi. Poraz je bil poraz za vse.

Katastrofalni poraz je bil poraz vseh “pomladnih” strank. Poraz, ki zahteva spremembe. In te so prišle praktično takoj. Tako rekoč hkrati s predsedniškimi volitvami je SLS dobila novega predsednika. Stranka je spremembo na vrhu načrtovala dolgo. Morda celo dalj kot je Peterle načrtoval svoj naskok na mesto predsednika države. Vse je bilo skrbno pripravljeno. Nobenega spopada ni bilo. Vsi so ostali prijatelji. Podobniki in Šroti se razumejo. SLS je na poti, da postane nova, velika desnosredinska stranka. Ne le stranka podeželja, ampak tudi stranka mest in kapitala, tako kot se za pravo konzervativno stranko spodobi. In potem je sledil antiklimaks. Za to je spretno poskrbel sam predsednik vlade, ki je takoj zavzel politični parket.

Reakcija predsednika SDS je znana. Kot predsednik vlade je zahteval zaupnico in jo dobil. Potem je napadel tajkune - v prvi vrsti brata novega predsednika SLS. Manever je bil več kot uspešen. “Pomladniki” so strnili vrste. Bojan Šrot pa je ostal v senci. Skorajda nihče ga ni opazil kot novega predsednika SLS. Ne - Bojan Šrot je zdaj predvsem brat Boška Šrota. In bolj ko se zaostruje bitka med Janšo in direktorjem pivovarne Laško, bolj neprijetna je situacija za SLS. Novi predsednik SLS se v njej zaenkrat ni najbolje znašel. Medli odgovori. Distanciranje od brata. Neodločnost glede vladnih stališč. Nič od tega ne more dvigniti rejtingov SLS. In jih tudi ni. Prve meritve dovolj jasno kažejo, da SLS z Bojanom Šrotom ni prav nič pridobila.

Janez Janša tako za zdaj ostaja nesporni zmagovalec pričakovanih premikov na desnici. Še več, zdi se, da jih je, kot pravzaprav vedno doslej, uspel zatreti v kali.

Jani Sever