Kako se boriti s Tajkuni? Ne bo lahko. Vlada je takoj po napovedi prvega ministra, da se vojna začenja, pripravila predlog sprememb zakona o prevzemih in bančništvu. Ideja je enostavna in jasna. In enostavno in jasno brez veze. Banke naj menedžerjem, ki hočejo odkupiti podjetja, ne bi več smele dati kredita, za katerega bi garantirali z zastavo delnic tega podjetja. Pomislek, ki je povsem laičen in je bil očiten takoj po predstavitvi vladne odločitve, so že dan kasneje potrdili tako rekoč vsi poznavalci. Glasi se takole - če kreditov na ta način ne bodo smele dajati domače banke, jih bodo pač tuje. Tako to gre. Slovenija je članica EU in ne nekakšna avtarkična država.

Slovenska vlada ima očitno težave z razumevanjem evropskosti države, ki jo vodi. Kljub temu, da bo vodila EU, jo moti, če novinarji komunicirajo s predstavniki te skupnosti - če seveda to ni komunikacija, ki bi jo vlada odobrila. In motijo jo tržna pravila, ki so v skupnosti, ki ji bo predsedovala običajna - če seveda po teh pravilih koristi pripadajo tistim, ki ji politično niso blizu. Težave ima tako z demokracijo kot s kapitalizmom - če seveda to nista demokracija in kapitalizem, ki bi ju lahko nadzorovala. Vse skupaj vedno bolj spominja na realsocializem v času, ko je že izumiral. Pretiravam. Ampak signali, ki jih premier pošilja javnosti so kljub temu zelo nazadnjaški.

Tajkuni seveda nikomur niso ravno simpatični. Posebej če se jih poimenuje s tem imenom. Tajkun, ki bi mu denimo rekli uspešen poslovnež ali morda izjemno bogat kapitalist ali morda samo bogataš, kar naenkrat v očeh javnosti ne bi bil tako zelo slab. Ampak tajkune zdaj imamo in dolgo se jih ne bomo znebili. Ljudje ob tem, ko jih je veliko prepričanih, da živijo vedno slabše, nekoga, ki ga lahko sovražijo, potrebujejo. Posebej uporabno ob tem je, da ni jasno, koga vse lahko štejemo za tajkuna. Količina bogastva ni določena. Potrebno je samo, da je do premoženja prišel s pomočjo političnih povezav. A te imajo tako ali tako vsi premožni. Drugače skorajda ne gre. Izjeme samo potrjujejo pravilo.

O tem, da je predlog nove zakonodaje o prevzemih in bančništvu predvsem PR poteza, ki ne bo preprečila menedžerskih odkupov, se strinjajo skoraj vsi. To sicer še ne pomeni, da se ne motijo. Morda bodo ti odkupi poslej vsaj oteženi. Že to bi bil delni uspeh vladnih namer. A zdi se, da to tako ali tako ni bil osrednji namen predsednika vlade. Predlogi sprememb “protitajkunske” zakonodaje so bili res sestavljeni na hitro, vendar se zdi, da so bili dobro premišljeni. Ob tem, da realno menedžerskih odkupov ne morejo zaustaviti, se njihov namen razkriva nekje povsem drugje. V povsem političnih ciljih, ki jih je vladna koalicija z njimi delno že dosegla.

Opozicija ima z novim zakonodajnim paketom velike težave. In zdi se, da bodo te samo vsak dan večje. Bo katera od strank zmogla pogum in jasno povedala, da je predlagani način boja proti tajkunizaciji vračanje k nekim nazadnjaškim vzorcem? Ali ne bi bilo to razumljeno kot obramba tajkunov? Ali ne bi bila to potrditev Janševe teze, da so tajkuni itak pripadniki “leve” politične opcije? Potrditev tega, kar večina ljudi tako ali tako razume kot nekaj naravnega. Prvotna akumulacija kapitala se je v Sloveniji pač začela v devetdesetih - ko so bile na oblasti vlade pod vodstvom LDS. Ali celo še prej, ko so Jugoslaviji vladali komunisti, med katerimi so bili mnogi zelo podjetni.

Vladna poteza je vsekakor spretna. Ali se lahko obnese? Tajkuni imajo v rokah močna orožja. Predvsem denar in delovna mesta. In seveda niso brez vpliva na javno mnenje. Boj bo vsekakor oster in zanimiv. Čustva množic so zaenkrat očitno na strani vlade. A tudi to se lahko obrne. Vlada, ki se je pred dvema letoma zgledovala po Slovaški, sedaj namreč deluje, kot da se želi zgledovati po Rusiji.

Jani Sever