Kot predsednik Socialnih demokratov se veselim vstopa slehernega novega člana in ga razumem tudi kot znak podpore in zaupanja v politiko stranke. V enaki meri obžalujem sleherni izstop in ga razumem kot znak nestrinjanja in nezaupanja v naše delo. Tako sprejemam tudi odločitev gospoda Boška Šrota. Kot najbolj odgovoren se moram in želim soočiti z njegovo kritiko mojega dela, čeprav bi se lahko tolažil, da je samo v času med 14. in 21. novembrom v stranko vstopilo kar 67 novih članic in članov, drugih izstopov pa ni bilo.

Bistvo kritike g. Šrota, kot jo razumem sam, je moja zmerna in konstruktivna politika oziroma moja domnevna premajhna jasnost in odločnost v oceni nesprejemljivih izjav predsednika vlade o nekaterih gospodarstvenikih, medijih in opoziciji. Tudi če se je s kritičnimi stališči g. Šrota do predsednika vlade mogoče večinoma strinjati, se zastavlja strateško vprašanje našega političnega obnašanja, ki si zasluži vso pozornost.

Najprej in predvsem; predsednik SDS in vlade je naš tekmec, politični nasprotnik. Pogostokrat se ne strinjamo z njegovo politiko, predvsem pa ne z njegovim načinom vladanja. Toda kljub temu si zasluži spoštovanje. Meja med političnim nasprotovanjem na eni strani in sovraštvom oziroma prezirom na drugi, je namreč lahko zelo tanka in zahteva železno disciplino najbolj odgovornih politikov, da jih prizadetost ob neutemeljenih in žaljivih obtožbah ne pahne čeznjo. Zlasti tistih, ki dajemo prednost politiki soglasja pred politiko konflikta.

In zdaj gre prav za to. Slovenija se je znašla na izjemno pomembnem razpotju, kjer se odloča o tem, ali bomo kljub političnim razlikam in prav zaradi njih pristali na tip vladanja, ki utrjuje svojo moč s poudarjanjem razlik in deluje razdiralno, ali pa bomo sprejeli tip vladanja, ki bo iskal sorodnosti in deloval povezovalno. Slovenija je relativno majhna država z omejenim človeškim kapitalom, zato je toliko bolj pomembno, da zna politika ustvarjati možnosti, in da se izkaže v celoti, ne glede na naše politične, nazorske in druge razlike.

Konsenzualni model vladanja oziroma političnega obnašanja tvega vtis, da je premalo jasen in preveč kompromisen. Tega se zavedam, vendar če moram izbrati med dvema možnostima, sem to izbiro že sprejel in ji ostajam zvest. Morda bom z njo poražen. Vendar pa bi bila cena za zmago, ki zahteva konflikten način političnega obnašanja, previsoka in zanjo ne želim prevzeti odgovornosti, ker vem, da dolgoročno z njo ni mogoče uspešno voditi Slovenijo v prihodnost.

Slovenija je dežela priložnosti. Koliko bodo te izkoriščene v prid blaginje vseh nas, je zelo odvisno od tega, kateri tip politike bo prepričal več ljudi. Jaz se bom še naprej po svojih najboljših močeh trudil za politiko soglasja prav zaradi razlik, ki se jih dobro zavedam in jih ne skrivam. Če želimo sklepati kompromise, seveda pa moramo imeti najprej zelo jasna stališča. Da Socialni demokrati nismo brez njih, dokazuje že ostra polemika predsednika vlade z njimi.

Zdi se mi izjemno pomembno, da v tem obdobju povečane politične napetosti ne padem v skušnjavo, da bi pobral vrženo rokavico konfliktne politike, ker bi bilo to dolgoročno za stranko in Slovenijo zelo slabo. Tudi zaradi tega smo Socialni demokrati alternativa sedanji politiki, na volivcih pa je, da prej kot v enem letu odločijo, po kateri poti bomo šli naprej.