Kot je bil napovedal predsednik vlade v že znamenitem nastopu ob glasovanju o zaupnici vladi, je koalicija skoraj soglasno zavrnila Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanje, ki ga je do tistega trenutka vehementno branila. Razumno je bilo pričakovati, da bo vlada popravila napako, spremenila svoje ravnanje in se končno usedla za skupno mizo s stroko in socialnimi parterji. Vrnitev k običajnim proceduram ob usklajevanju novih zakonov bi prispevala k sprostitvi napetosti in v argumentiranem dialogu k uspešnemu iskanju poti za izboljšanje slovenskega šolstva. Iluzijo je še isti večer razblinil prvi minister, ki je v isti sapi, ko se je odpovedal najbolj sporni določbi zakona, napovedal sprejem novega po skrajšanem postopku. Namesto umiritve, smo dobili nov razlog za vzdrževanje napetosti, ki se je stopnjevala naslednji dan. Sliši se, da se je opredeljevanje ministrov o novem zakonu na dopisni seji vlade začelo že pred glasovanjem Državnega zbora o starem zakonu.
Kot, da želi vlada sporočiti: Res je, da smo zaradi gotovega poraza na referendumu prisiljeni umakniti 100 odstotno financiranje zasebnih šol, vendar se zaradi tega ne bomo spremenili. Dokazati želimo, da se z nasprotniki: stroko, sindikati, ravnatelji in Dijaško organizacijo tudi v tej zahtevni situaciji nočemo pogovarjali. Od kje vladi neustavljiva potreba, da iz drugače mislečih parterjev in sogovornikov dela nasprotnike, ki si to sami niti ne želijo biti, pa je vprašanje, ki ga bi bilo ob priložnosti koristno zastaviti našemu najslavnejšemu psihoanalitiku.

Branimir Štrukelj