V Ljubljani je neka ulica, ki se ji reče Trubarjeva. Ker leži v samem centru mesta je že dolgo peš cona. Po njej vsak dan vozi množica avtomobilov. V glavnem mestu, kjer se povsod gradi in o katerem govorijo, da je mesto, kjer se stvari dogajajo hitro, lahko tam vsak dan srečate nekaj sto avtomobilov, ki radi vozijo tudi v nasprotno smer od tiste, ki je dovoljena za lokalni dovoz in dostavo. In ko se začne dostava, ki traja praktično ves dan, je ulica tako blokirana, da se morajo pešci in kolesarji pogosto drenjati mimo tovornjakov in kombijev.

Kar je malo seksi. Zvečer je tam polno ponosno dragih avtomobilov, ki jih pripeljejo mladi, še ponosnejši fantje, ki nikoli niso sami. Podnevi v bifejih posedajo lokalci, ki so to postali z leti izkušenj - poznavalci reformatorskega življenja. Nihče se kaj dosti ne razburja zaradi avtomobilov. Jim je pa hudo zoprn protikadilski zakon. Prava katastrofa. Pozimi bo hudo. Bodo kakšnega potegnili na prostem. Ampak to ni isto. To ni svoboda. Lahko tudi zebe. Zoprno - je pa to tudi tema za debato. Kar je OK.

Konec lanskega leta se je zdelo, da se bo Trubarjeva spremenila. Na vhodu v to skromno ulico so začeli kopati in nato so na vstopu v ulico z Resljeve vkopali tako imenovani potopni stebriček. Potem so ob njega postavili še nekakšno kontrolno napravo z lučkami na vrhu, ki so kmalu začele utripati. Ampak stebriček je ostal v zemlji. In še nekaj je zanimivo. Kljub temu, da je na spodnji del Trubarjeve mogoče priti tudi z Male ulice, tam mestna oblast ni postavila potopnega stebrička.

Zlobni jeziki so pripovedovali, da si tega oblast pač ni upala narediti. Ampak ne zaradi kakšnih lokalnih posebnosti, ki so na takšnih starih mestnih ulicah še posebej trdožive. Na Mali ulici je sodišče, pa Vzajemna, pa odvetniki…, podjetja in inštitucije, ki bi jih peš cona lahko motila. Morda bi moral kdo celo parkirati kje drugje. Podobno kot trgovci ali gostinci, za katere pravijo, da jim je najbolj pomembno, da lahko parkirajo pred svojim lokalom.

Skoraj leto dni kasneje tisti stebriček na začetku Trubarjeve še vedno ostaja potopljen v cestišče. Njegova kovinska kontrolna naprava je bila medtem že večkrat razbita in zamenjana. Na občinskem uradu pa ves čas prodajajo elektronske kartice, ki bi upravičenim do dovoza omogočale spuščanje stebrička, čeprav so seveda neuporabne. Nekateri so jih kupili in so malce jezni. A kaj naj naredijo, konec koncev so zanemarljiva manjšina.

Včasih kdo od njih pomisli, zakaj mesto enostavno tam peš cone ne ukine. Ampak vsi hitro ugotovijo, da to ni ravno modra misel. Potem bi bilo prometa še več. Tako prometni znak, da naj bi bila na Trubarjevi peš cona, včasih vendarle koga odvrne od tega, da bi zapeljal vanjo. Bolje to kot nič. Konec koncev je ta mala mestna uličica še kako ponosna na svojo nenavadnost. Na svojo mestnost. Na svoje lokale. Na živahno življenje. Na razliko.

Trubarjevo seka Resljeva, loči jo na spodnji del, ki se začne na Prešernovem trgu in zgornji del, ki se izteče v cerkev Sv. Petra. Na drugi strani Resljeve ceste, kjer se ulica oddaljuje od centra, je njena podoba malce drugačna. Tudi tu je živahno. A vseeno nekoliko drugače. Na stičišču zgornjega dela Trubarjeve in Resljeve, ter tam kjer se ji priključi Vidovdanska, so ulico zaprli s potopnima stebričkoma. Povsem slučajno - nekako takrat, ko so tam zgradili nove elitne bloke.

Jani Sever