Evropa je lepa, spoštljiva gospa, ki na vsakih šest mesecev dobi drugega spremljevalca.
Ti gospodje so običajno pozorni, vljudni in potrpežljivi. Najdejo se tudi tečnobe, ki druženje z Evropo jemljejo rutinsko - celo kot breme - zaradi obveznosti doma, v družini.
Na vrsto pa zdaj prihaja nov partner, ki se je šele pred kratkim preselil v sosesko, v kateri živi Evropa.

In kdo je ta novi spremljevalec?
Že kot otrok je med igro v peskovniku vedno hotel biti glavni. Če mu ni uspelo, je jokal. Ko je v izložbi videl plastične oklepnike, je tulil in cepetal z nogami tako dolgo, dokler nemočni starši niso popustili. Tiste, ki se z njim niso šli vojske, je nahrulil, češ, da so izdajalci.
S fračo je rad streljal živali, če pa je v hrbet zadel človeka, je ta, ki se je obrnil - pred seboj zagledal nedolžno, čustveno prizadeto bitje.
Ko so ga oblasti nekoč neupravičeno zaprle, je večina njegovih rojakov protestirala – in bil je izpuščen.
Ta fant je potem zrasel v spoštovanega gospoda, a še naprej je brcal tiste, ki so mu bili napoti. In zdaj mu je dano zgodovinsko srečanje z gospo Evropo.
Toda tik pred vstopom v evropsko hišo z grozo opazi, da je skupina rojakov - med njimi tudi tisti, ki so ga nekoč reševali iz zapora – na pročelje pravkar napisala: ŽLEHTNOBA
Takoj se mu po licih razlijejo solze, z levico si briše nos, z desnico pa si na sence nastavi pištolo. Zraven kriči, da bo sprožil, če takoj ne zbrišejo besede ŽLEHTNOBA.
Na dvorišču se zbirajo ljudje in sprašujejo, čemu ta hrup? Evropa medtem v zadregi gleda skozi okno. Nihče pa ne ve, da je gospodova pištola - prazna.

Zgodba je seveda izmišljena. Vsaka podobnost s predsednikom vlade, z novinarsko peticijo in s predsedovanjem Evropski Uniji je zgolj naključna.

Matej Šurc