Danes so se iz Maribora v Ljubljano pripeljali predstavniki podpisnikov peticije “SNG Maribor”. Gre za peticijo, s katero podpisniki zahtevajo takojšnjo razrešitev Danila Roškerja z mesta direktorja Slovenskega narodnega gledališča Maribor (SNG Maribor). Razlogi? Razrešitev je po mnenju podpisnikov “neobhodno potrebna”, saj naj bi po njihovem prepričanju Rošker pri svojem delu zavestno kršil pravice delavcev in sodelavcev omenjene institucije in tako negativno vplival na poslovanje institucije in umetniško ustvarjanje (so)delavcev SNG Maribor.

Kot je pojasnila predstavnica podpisnikov peticije Sara Trampuž, je peticija oblika nasprotovanja sedanjemu vodstvu in vodenju SNG Maribor, saj naj bi bile razmere tam nevzdržne in ker se le skupaj počutijo dovolj močne, da zahtevajo spremembe v vodstvu institucije, v kateri ustvarjajo.

Na novinarski konferenci se je zbrala množica radovednih obiskovalcev, veliko je bilo tudi predstavnikov medijev. In v roke smo dobili naslednje tri dokumente:

pojasnilo ob peticiji
[1]

izjava ene od kulturnih institucij, iz katere naj bi bilo razvidno (kot je zapisano v zgornjem dokumentu), da je Rošker nedopustno posegal v pravice umetnikov SNG Maribor:
[2]

in še izjava ene od pevk, katere delo in kariero naj bi jo direktor SNG Maribor “izigraval” (kot je napisano v izjavi):
[3]

Takoj po predstavitvi peticije so prišla na vrsto vprašanja in replike obiskovalcev novinarske konference (prisotnih je bilo veliko umetnikov in ko se je razprava vnela, se je predstavnici peticije Sari Trampuž pri mizi pridružil še pevec iz občinstva, ki ni predstavljal peticije, temveč je zgolj podal svoje mnenje, Kian De Bonaldi):

“Ali naj se direktor zamenja, če par umetnikov pravzaprav ni za to”.

6.12.2007 smo v uredništvo Vesti prejeli tole (in objavljamo v celoti, brez kakršnihkoli popravkov!):
“Pozdravljeni,
sklicujoč na zakon o medijih in po dogovoru s Tjašo Lenart pošiljam popravek za objavo v članku; Ostra peticija
19. november 2007 ob 20:29 | Katja Lenart | (http://www.vest.si/2007/11/19/peticija-zoper-sng/):

Lep pozdrav, Kian De Bonaldi”

Nato je beseda tekla še o sodelovanju in komunikaciji med podpisniki peticije in direktorjem SNG Maribor Danila Roškerja, zoper katerega se peticija podpisuje (in medtem je nastalo tudi nekaj skorajda komičnih situacij):

“Če se nekdo želi pridružit solidarnostno peticiji, se lahko tudi podpiše, saj peticija je pač odprtega tipa, tko da se je kar nekaj umetnikov Maribora že podpisalo”.

Podpisniki peticije SNG Maribor med drugim očitajo, da direktor omenjene institucije z njimi najpogosteje sklepa pogodbe za določen čas ali pa celo avtorske in druge pogodbe, ki jih nato brez kakršnihkoli jasnih kriterijev podaljša ali pa tudi ne. Merilo naj bi bilo po zagotovilih direktorja predvsem dobro opravljanje dela, vendar so podpisniki prepričani, da so tovrstne odločitve pogojene izključno z razlogi osebne narave. Tudi o tem se je razvila burna razprava:

“Delovna zakonodaja ima svoja pravila in sem sigurna, da ima tudi teater svojega pravnika, ki jim svetuje, da ne prihaja do delovnih nepravilnosti”.

Trampuževa je na koncu še pojasnila, da se podpisniki peticije, katerih podpisi so tajni (sicer pa overjeni pri notarju) ne želijo izpostavljati. Na za to posebej sklicani novinarski konferenci na Društvu slovenskih pisateljev tako novinarji nismo dobili odgovora, kolikšno je število podpisnikov, kakšna je podrobnejša vsebina domnevnih kršitev, ki naj bi bili povod za oblikovanje peticije, kaj so podpisniki storili, da bi se nesporazumi rešili v sami hiši. Sicer pa naj bi se peticija, kot je navedla Trampuževa, podpisovala še do konca novembra.

Pa še to: na peticijo so se že odzvali tudi v mariborskem gledališču. Alan Kavčič (v SNG Maribor je odgovoren za stike z javnostjo) je izrazil presenečenje, saj “ima direktor dobre odnose s sodelavci, gledališče pa uspešno deluje.” Kavčič je sporočil, da peticije v Slovenskem narodnem gledališču Maribor še niso prejeli, ko pa jo bodo prejeli, bo vodstvo obvestilo Svet SNG Maribor, ki je nadzorni organ inštitucije, in sporočilo nadaljnje korake.

Katja Lenart