Neverjetno - predsednik vlade ne neha presenečati. Najprej nismo vedeli kaj se je zgodilo. Jasno je bilo samo, da grozi z odstopom vlade. Potem je postalo jasno, da je zelo nezadovoljen z opozicijo. Nato je prišel obrat - premier je napovedal glasovanje o zaupnici vladi, se pravi nekakšno preverjanje trdnosti koalicije, ki ima v državnem zboru več kot dovolj glasov. Potem je včeraj sledil še en šok. V intervjuju na POP TV je Janez Janša razkril, da tudi, če bo vlada dobila zaupnico, to še ne pomeni, da ne bo ponudila odstopa. Ne - vse bo odvisno od tega ali bo premier zadovoljen z razpravo v državnem zboru.

Predsednik vlade ne bo le spremljal glasovanja. Pozorno bo poslušal nastope poslank in poslancev v državnem zboru ter se na podlagi njihovih besed odločil kako naprej. Če mu ne bo dovolj všeč kar bo slišal, naj se kar pazijo. Potem bo vlada morda res odstopila. Ni važno kdaj - lahko tudi med predsedovanjem EU. Grožnja premiera, naj poslanke in poslanci pazijo kaj govorijo v parlamentu, je bila povsem odkrita. Neposredna. Kljub temu, da jo je izrekel skorajda z nekakšnim trpečim izrazom na obrazu, je bila trda in neizprosna. Predsednik vlade jim bo že dal vetra, če ne bodo pridni.

Vsi v državi morajo paziti kaj govorijo - vključno s poslankami in poslanci. A to še ni vse - Janez Janša je včeraj postregel s še eno idejo iz arzenala nedavne zgodovine. Povedal je, da so za njegovo nejevoljo in preizkušanje razpoloženja v državnem zboru krivi novinarji. Tisti, ki [1] smo se podpisali pod peticijo. Pravzaprav je zagrozil 570. slovenskim novinarjem, da blatijo državo. Da, res je - prav ste prebrali - ne blatijo vlade. Blatijo državo. Kajti vlada je država. In predsednik vlade je država. Tako to gre v Sloveniji. To je Janez Janša včeraj povedal povsem odkrito, z nekakšno presenetljivo naivnostjo.

Tako je to v glavi predsednika vlade. Nič novega. Konec koncev je njegova stranka ob sprejemanju novega zakona o RTV, ki je eden glavnih razlogov, da novinarska peticija vsekakor še danes deluje dovolj kredibilno, ves čas poudarjala, da je treba RTVS narediti za državno televizijo. Vlada ni želela javne radiotelevizije - na katere program bi imela vpliv javnost. Nasprotno - vladna koalicija je hotela ustvariti državno radiotelevizijo, na katero bo imela vpliv država, se pravi vlada in predsednik vlade. To je bilo včeraj ponovno povsem jasno. Predsednik vlade je bil glede taga povsem nedvoumen.

Država, to sem jaz. In okoli mene je vse polno zarot. Novinarji, ki me kritizirajo so v službi ene izmed političnih strank - seveda tiste, ki me ta trenutek najbolj ogroža. To je bilo včeraj ponovno mogoče razbrati iz besed predsednika vlade. Kje je torej zares prava “Belorusija”? No, v Sloveniji vendarle ni čisto prava, predsedniku vlade z njegovim odnosom do javnosti, medijev, sindikatov, poslank ter poslancev… nikakor ne uspeva. Pravzaprav je bilo obdobje njegove prepričljivosti izjemno kratko. Vsekakor precej prekratko, da bi Slovenijo lahko razumeli kot nedemokratično deželo.

Nasprotno. Janez Janša si je na začetku mandata res prizadeval podrediti vse osrednje medije v državi - za povrh je tiste bolj marginalne želel kaznovati z mehanizmi, ki jih v razmerah slovenskega državnega kapitalizma omogoča razdeljevanje oglasov. Ampak njegovi poskusi so imeli zelo kratko sapo. Danes predsedniku vlade ne ostaja tako rekoč noben medij več. Ostalo mu je nekaj direktorjev - tudi takšnih, ki namesto novinarjev opravljajo novinarsko delo, vendar so tudi ti v zadnjem času v veliki zadregi. Vonj poraza politične opcije novinarke in novinarji običajno zaznajo med prvimi.

Pred njimi spremembe zazna kapital in to se je v Sloveniji že zdavnaj zgodilo. Situacija sicer nikoli ni povsem izgubljena. Tudi za sedanjo vlado ne. A zadnja ravnanja Janeza Janše ne obetajo nobenih sprememb. Razmišljanja o tem, da je on sam država, ne vodijo nikamor drugam kot v dramatičen poraz. Nihče si namreč ne želi živeti v državi, ki jo njen prvi mož vsak trenutek lahko naredi za talko svojega narcisizma. In prav to je tisto, ker se ta trenutek dogaja v Sloveniji.

Jani Sever