Predsednik vlade je presenetil. Zagrozil je, da se ne gre več. No, malo bo še razmislil. Opozicija mu nagaja. Grozno, le kako morejo. To je sporočil po porazu Lojzeta Peterleta. Kdo je že izgubil volitve? Peterle ali Janša? Reakcija premiera nedvoumno priča, da se je tudi sam prepoznal v volilnem rezultatu. Nič ne pomaga. “Pomlad” je te volitve res izgubila. In zdaj se je premier odločil, da bo za poraz obtožilo opozicijo. Vse skupaj je seveda neresno. Če hoče vlada na predčasne volitve, lahko to stori. A hkrati mora za to prevzeti odgovornost. Nihče drug ne more odgovarjati za morebitno vladno krizo ali celo predčasne volitve v času predsedovanja EU. Kljub temu pa ima premierova poteza tudi racionalno ozadje.

Ideja da ljudstvo ne razume kaj hoče Janez Janša in da ne razume kdo ima zasluge in kdo mu hoče dobro in kdo je osamosvojil Slovenijo in kdo nas bo popeljal v zlato dobo in … ni nova. V analizi volitev leta 1992, ki so jih Demokrati tako radikalno izgubili, je Janša zapisal, da ljudje enostavno niso nagradili pravih kandidatov. Da - ljudje so pač neumni. Treba bi jih bilo zamenjati. V kombinaciji s tezo, da je nemogoče vladati, če ti nagaja opozicija - argument je Janša zadnje čase prakticiral ob menjavah ministrov, ki so sicer dobri, a jim preveč nagajajo - takšno razmišljanje kaže na nerazumevanje demokracije.

A hkrati je tudi znak podcenjevanja ljudi. Kot da je oblast prepričana, da so ljudje neumni, da ne znajo opazovati in da ne razumejo niti najosnovnejših potez ter tega kdo jih vleče. Kaj je že počelo zunanje ministrstvo v kampanji? In kdo je že bil tisti, ki je potegnil Lojzeta Peterleta po drugem krogu v spremembo sloga kampanje in v poudarjanje njegovih osamosvojiteljskih zaslug? Je bila to opozicija? Ali morda ravno predsednik vlade? On, ki sedaj trdi, da v predsedniški kampanji ni bilo dovolj debate o prihodnosti in da jo je Peterle izgubil, ker je bila preveč obrnjena v preteklost. Je morda Peterle tisti nov obraz slovenske politike, ki simbolizira pogled naprej?

Morda je imel predsednik vlade v mislih primer Rožman, ki ga je kot del zarote omenjal že po prvem krogu. A tudi če bi bilo to res, gre za težavo, ki je zelo enostavno rešljiva. Treba je samo priznati tudi cerkveni del odgovornosti za državljansko vojno v letih 1941-45. Nič takšnega. Franc Rode je to zmogel na Urhu, ko je bil še ljubljanski nadškof. Ne Lojze Peterle ne njegovi podporniki tega niso bili sposobni artikulirati. Na drugi strani pa so predstavniki levega pola večinoma brez težav priznali legitimnost sodbe vrhovnega sodišča, ki je razveljavila revolucionarno razsodbo v zadevi Rožman.

Problem je seveda drugje. V nerešenih težavah, ki se pred vlado kopičijo vsak dan in niso rešljive z zamahom čarobne paličice. Namesto zlate dobe je videti kot da bi živeli v krču, čeprav pravzaprav nič ni tako zelo grozno. In tudi kritike oblasti niso nič bolj divje kot takrat, ko je bila na oblasti sedanja opozicija in jo je sedanja pozicija izdatno bičala na vsakem koraku. Ampak takrat Slovenija res ni predsedovala EU in vse je bilo nekoliko lažje. Janša ima prav, neprijetno je biti pod drobnogledom Evrope, a tako pač je, to je usoda, ki jo doživljajo vse evropske vlade, ki predsedujejo uniji.

Vse seveda nimajo enako velikih težav. Glede tega je slovenska vlada vsekakor v nezavidljivem položaju. Predsednik vlade ima težave tako s koalicijo kot z opozicijo. A tudi to je nekaj povsem običajnega. Tako kot so nekaj normalnega grožnje z odstopom. Vprašanje je samo kaj je želel premier z njo doseči in ali je lahko to v tem trenutku pravi prijem? Prvi vtis je, da je bila predsednik vlade dosegel, kar je želel. Zasenčil je Türkovo zmago, opozicija je stopila korak nazaj in koalicijske stranke so se zamislile. Vendar dolgoročno tako radikalne grožnje za tistega, ki jih izreka, običajno niso dobre.

Kdor grozi z odstopom, ker mu menda nagajajo, enostavno izpade kalimerovsko. Poleg tega se bodo problemi vrnili. Türkova zmaga bo ostala. Opozicija bo zelo hitro še ostrejša kot je bila in trenja znotraj koalicije pač ne bo mogoče obvladovati samo z grožnjami. Če predsednik vlade z odstopom ni mislil resno, bi bilo zato bolje, če ga ne bi omenjal. In če je mislil resno? Potem je imel najbrž v mislih ponovitev Drnovškovega manevra iz leta 2000, ko je po njegovem odstopu, oblast prevzela Bajukova vlada in potem izgubila volitve. A ta scenarij predvideva opozicijo, ki si slepo želi na oblast. Jo imamo? Zaenkrat ni videti, da bi bila sedanja opozicija lahko tako nespametna.

Grožnje predsednika vlade tako še najbolj pričajo o njegovem strahu in potrjujejo, da ima vlada z obvladovanjem vsakdanjih problemov, ki jih premier še vedno ignorira, zelo resne težave.

Jani Sever