V nedeljo bodo volitve za predsednika republike in še referendum za povrh. Na referendumu bodo volivke in volivci odločali o lastninjenju Zavarovalnice Triglav. O tem, za kaj gre, nima prav veliko ljudi veliko pojma. Jasno je samo, da bo glas proti na referendumu, glas proti sedanji vladi, ki je rešitev predlagala. In zdi se, da bo glas proti Lojzetu Peterletu prav takšen. Da je volitvam pridan še referendum, Peterletu najbrž prav nič ne koristi. Še manj mu koristijo akcije njegovih podpornikov, ki so videti povsem nekoordinirane. Kakor da jih vodi nek star refleks “pomladi”, ki pa odkar “pomlad” pomeni oblast, enostavno ne more imeti enakega naboja kot prej.

In vendar. Igor Arih ima prav. Naslednje leto nas lahko čaka ponovno dvojna vladavina ene politične opcije. Predsednik republike in vlada istih barv - ali celo iste politične stranke - ne more biti nekaj, česar bi se lahko posebej veselili. Drnovškova predsedniška vloga je koristnost razdelitve dveh vlog dovolj dobro ilustrirala. Bilo je potrebno, da je nekdo včasih prijel ogledalo in ga pokazal vladi. Drnovšek je na koncu mandata sicer za nekatere videti poražen. A v resnici je vendarle moralni zmagovalec. Ostal je predsednik, ki je predsedniško funkcijo predstavljal kot nepodredljivo. To mu je pravzaprav omogočila vlada s svojimi ambicijami po minimiziranju njegove vloge.

Bila so pač razmerja, ki so to omogočala in po Drnovškovi presoji, so bili konflikti z vlado pač neizbežni. Tudi kadar so mnogi mislili, da nima prav. Tako kot v zadnjem primeru, ko njegovemu predlogu ustavnih sodnikov, odločno nasprotuje Matevž Krivic, saj je predsednik predlagal kar nekaj višjih sodnikov, ki še niso prišli niti do stopnje vrhovnega sodišča. Ampak to je stvar presoje predsednika. Tako kot je stvar presoje praksa, ki oblikuje vlogo predsednika v slovenskem parlamentarnem sistemu. Za to prakso je bil mandat Janeza Drnovška posebej pomemben. Predsedniška funkcija je danes v javnosti nedvomno razumljena kot pomembna. Ne le reprezentativno.

Pravzaprav se tradicija nadaljuje. Konec koncev je bila tudi med dolgoletnima predsednikoma republike in vlade, Milanom Kučanom in Janezom Drnovškom, vedno prisotna distanca. V javnosti sicer ni bila nikoli predstavljana tako izrazito kot tista med Janšo in Drnovškom. Vendar kakšne posebne idile med funkcijama nikoli doslej ni bilo. Kar je gotovo dobro. Hkrati pa primer razmerja med Kučanom in Drnovškom dokazuje, da najbrž katerakoli politika, ki sta podobnih barv, če sta zares izoblikovani in avtonomni osebnosti, ne bosta nikoli razmišljala in ravnala povsem enako. To najbrž velja tudi za Danila Türka in Lojzeta Peterleta v razmerju do Boruta Pahorja in Janeza Janše.

Kljub temu, da sta sedanja predsedniška kandidata vsekakor videti manj avtonomna od dosedanjih predsednikov republike. Neodvisna kandidata se v javnosti pač nista znala predstaviti kot povsem neodvisna. Tako kot sprememba taktike predvolilne kampanje pred drugim krogom, v smer, ki je bolj provladna, jemlje tovrstno kredibilnost Peterletu, ima Türk s simbolno avtonomnostjo težave zaradi tesne bližine Boruta Pahorja, ki je trajala ves čas predvolilne kampanje. A to očitno v očeh volivk in volivcev sploh ni težava. Peterle, ki je v prvem krogu deloval kot bolj neodvisen, je dobil presenetljivo malo glasov. Türku pa pogosta rokovanja s Pahorjem, kot kaže, samo koristijo.

Za predsednika republike bo, upajmo, kljub temu njegova neodvisnost ostala najbolj zaželena lastnost. To bo pomembno tako v prihodnjem letu, kot kasneje. Ne glede na to kdo bo na oblasti. In ve se, kdo vodi vlado. Kdo jo bo vodil po letu 2008, je zaenkrat samo stvar ugibanj.

Jani Sever