Vrhovno sodišče je razveljavilo sodbo proti nekdanjemu ljubljanskemu škofu Gregoriju Rožmanu. Sprva je kazalo, da bo dogodek presenetljivo mirno šel mimo. Da se bomo izognili ostrim političnim polemikam. Opozicijske stranke so zavzele stališče, da s sodiščem ne gre polemizirati. Stranke koalicije so tiho pozdravile odločitev sodišča. Tudi Desus ni bil glasen. Rimskokatoliška cerkev je bila srečna. In partizani so bili jezni. Ampak nobenega viharja ni bilo. Dva tedna kasneje je Rožmanovo vprašanje bolj živo kot je bilo ob razsodbi vrhovnega sodišča.

Za to niso zaslužni partizani in domobranci. Mnenje Janeza Stanovnika seveda ne preseneča in dokler bo lahko govoril, ga bo gotovo ponavljal. Tako kot bodo svoje mnenje o drugi svetovni vojni in povojnih dogodkih predstavljali predstavniki Nove slovenske zaveze. In seveda zgodovinarji. TVS je pretekli teden o tej temi pripravila zanimivo Omizje šestih. Dveh zgodovinarjev, dveh bivših generalnih javnih tožilcev, Stanovnika in duhovnika Perka. Rdeči in črni. Bilo je živahno. Na eni in na drugi strani. Nekateri so bili bolj, drugi manj prepričljivi.

Zapomniti si velja trditev zgodovinarja Jožeta Pirjevca, da je slovenska rimskokatoliška cerkev sodelovala z vsemi oblastmi - tudi s Kardeljem, jo je dopolnil nekdanji generalni javni tožilec Anton Drobnič. A bolj kot to, je ostala gledalkam in gledalcem najbrž v spominu nestrpnost. Medtem ko je “partizanska stran” poskušala prepričevati s citati dokumentov, je “domobranska” pogosto postala živčno glasna tudi tako, da so sogovornikom skakali v besedo in jih celo žalili. Bilo je glasno in na trenutke skorajda mučno. In vendar je bila oddaja predvsem poučna. Takšne debate so lahko samo dobrodošle, kajti na koncu smo zaradi njih vedno malce bolj razgledani. Nič posebnega pravzaprav.

Nekaj povsem drugega je bil nastop predsednika vlade na nacionalnem radiu, v katerem je analiziral rezultate prvega kroga predsedniške tekme. Sporočilo Janeza Janše je, da je bila odločitev vrhovnega sodišča politično dirigirana iz nekih skrivnih centrov, saj je bila javnosti sporočena med predsedniško kampanjo in je slabo vplivala na rezultat Lojzeta Peterleta. Precej noro. A tudi glede te norosti bi bilo mogoče samo zamahniti z roko.

Premier pač išče izgovore za neuspeh njegovega kandidata. Omenil je tudi novinarsko peticijo, ki je bila res tempirana, vendar ne na predsedniške volitve, temveč na slovensko predsedovanje EU, kar so organizatorji peticije javno povedali. Vlado spoznanje o tem čez nekaj mesecev še čaka. Vendar to niti ni pomembno. Zanimivejši je pristop predsednika vlade k vprašanju Rožman, s katerim je sporno temo podžgal in ji dal pospešek, ki jo bo ohranjal pri življenju do konca volitev.

Je bil to njegov pravi interes? Hoče čisto zares pokopati vse možnosti Lojzeta Peterleta? Drugače si je njegovo reakcijo težko razlagati. Druga možnost je, da mu je spet ušlo ali da mu za Peterletov uspeh ni niti malo mar. Janša vsekakor ve da z “domobranci” v Sloveniji še vedno ni mogoče zmagati. Drugače ne bi govoril tega, kar je. No, zdaj je duh ušel iz steklenice in na vrsti je spet duel Janša - Kučan. Povsem jasno je namreč, na koga je mislil Janša, ko je govoril o skrivnih centrih, ki naj bi usmerjali odločitve vrhovnega sodišča.

Včeraj je TVS predstavila dokumente o tem, kako je Milan Kučan Vatikan zaprosil, da omogoči vrnitev nadškofovih posmrtnih ostankov. Vladimir Vodušek je prišel do korespondence med kabinetom predsednika Slovenije in Vatikanom. Originalno. In spektakularno. Kaj naj bi korespondenca dokazovala? Zaroto? Kučan je predlagal vrnitev, Vatikan je odgovoril, da ta ne bi bila smiselna, dokler se sodba Rožmanu ne razveljavi. Torej? Kučanov interes naj bi bil razpihovati sovraštvo in ne spravno dejanje, ki bi lahko pomirilo duhove?

Zgodba se bo očitno nadaljevala. Ampak edini, ki se tega res ne more veseliti ni Lojze Peterle. Tudi Janez Janša in SDS bi se morali zamisliti. Javnomnenjske raziskave jim ne kažejo dobro, ukvarjanje z zgodovino pa na dvig rejtingov običajno ne vpliva ravno blagodejno.

Jani Sever