Verižna reakcija se nadaljuje. Na uredništvo smo dobili odgovor Tadeje Kuhar - Korporativno komuniciranje, Sava, d. d. na [1] odgovor Simone Toplak (Časnik Finance) na [2] pismo Lidije Bregar (direktorice Korporativnega komuniciranja, Sava, d.d. ), ki je odgovarjalo na [3] komentar Simone Toplak.

Odgovor Simoni Toplak

Komentar kolumnistke Simone Toplak o tajkunih, z dne 11. oktobra 2007, in njen odgovor (15. oktober) na naše pojasnilo (12. oktober) kažeta na tipično slovensko novinarsko zablodo, ko novinar trmasto in za vsako ceno vztraja pri dokazljivo napačnih trditvah, na katerih je gradil članek ali komentar. Priznanje napake ali nemara celo njen popravek se navkljub temu, da so novinarji pri svojem delu zavezani resnici, ne zgodi. Za osvežitev spomina: Toplakova je v sporni kolumni proglasila predsednika uprave družbe Sava Janeza Bohoriča za tajkuna. Ko smo jo soočili z dejstvom in argumenti, da Bohorič ni tajkun, se je Toplakova zatekla k »dokazovanju«, da je Bohorič tajkun, ker je lani z opravljanjem vodilne funkcije v Poslovni skupini Sava zaslužil 332.281 evrov bruto in da je lastnik 706 delnic Save v tržni vrednosti 388 tisoč evrov. Ob tem dodajamo, da poanta njene kolumne ne bi bila v ničemer ogrožena, če bi odkrito priznala zablodo ter se za storjeno napako – ne glede, ali je nastala iz površnosti, ker avtorica ni poznala pomena besed, ki jih je uporabila, ali iz zmotnega prepričanja o neki zadevi, ki ne izhaja iz dejanskega stanja, ali pa prehitro napisanega stavka.

Prvič. Toplakova v primeru predsednika uprave družbe Sava Janeza Bohoriča povsem neutemeljeno vztraja pri oznaki tajkun. Pomen besede »tajkun« je po razlagi Velikega slovarja tujk Cankarjeve založbe jasno opredeljen kot naslov nekdanjih japonskih šogunov in kot bogataš, ki je do svojega premoženja prišel na sporen način oziroma »brez dela in zaslug«. Tako ga je uporabila tudi Toplakova. Janez Bohorič je do svojega premoženja, ki bistveno ne odstopa od premoženja povprečnega Slovenca, prišel na pregleden način v 42 letih dela, njegovo, zakonito pridobljeno, premoženje pa izhaja iz dela in – če že hočete – zaslug. Iz povedanega jasno izhaja, da Janez Bohorič ni tajkun, mar ne?

Drugič. Toplakova uporabo izraza tajkun skuša utemeljiti s podatki o prejemnikih Janeza Bohoriča in oceno vrednosti njegovega premoženja, pri čemer je povsem spregledala, da gre za prejemke, ki izhajajo iz dela in zaslug. S tem pravzaprav potrjuje (pa če se tega zaveda ali ne), da Bohorič ni tajkun. Statistični podatki, ki jih je uporabila v svojem protislovju, so sicer na vso moč zavajajoči. Toplakova pri navajanju prejemkov namreč ni upoštevala ključnega elementa: obdavčitve. Menedžerska plača je v Sloveniji obdavčena kar z okrog 70-odstotno stopnjo (povprečna plača je obdavčena po bistveno nižji stopnji), kar pomeni, da menedžer dejansko dobi le okrog 99 tisoč evrov neto na leto. To je za slovenske razmere še vedno soliden denar, prejemnik pa zaradi navedenega zneska še zdaleč ne bo obogatel, niti zaradi njega še ni bogat. Teza, ki jo posredno vsiljuje Toplakova, da je bogataš tisti, ki zasluži 300 tisoč evrov bruto na leto, prav tako ne zdrži resen presoje.

Tretjič. Ker Janez Bohorič ni lastnik milijonskega premoženja, ampak je lastnik 706 delnic Save, ki jih je pridobil z vložitvijo certifikata ter nagradami nadzornega sveta in skupščine za uspešno opravljeno delo, Toplakova za ta podatek naenkrat pravi, da »ni pomembno«. Kot da prav bogastvo ni tisto, kar v bistvu opredeljuje pravega tajkuna?! Zatekla se je k novim obtožbam, češ da Bohorič obvladuje Savo in »celotno kapitalsko mrežo, ki je spletena okoli nje«, pri čemer poimensko navede Merkur, Gorenjsko banko, Abanko in NFD ter da je ob zdajšnji sestavi nadzornega sveta nezamenljiv. Toplakova je besedo »obvladovanje« uporabila izključno v negativnem smislu, v Merkurju, ki ga navaja kot kronski dokaz o obvladovanju, pa ravno poteka menedžerki prevzem. Janez Bohorič kot predsednik uprave Save, d.d., v okviru pooblastil in pristojnosti, ki jih ima po statutu družbe, skupaj z upravo in sodelavci resda »obvladuje« Poslovno skupino Sava – v pozitivnem smislu besede, primernejši izraz bi morda bil vodi. Kako jo vodi skupaj s svojimi sodelavci, se vidi iz rezultatov dela in borzni vrednosti družbe Sava, ki se je v kratkem času potrojila na vrednost nad milijardo evrov, ki pa niso Bohoričevi. Da je neki kolumnist že pisal o povezavah o posameznih gospodarskih družbah, ni nobena verodostojna podkrepitev. Četudi nekega besedila ne bi izrecno zanikali, to še zdaleč ne pomeni, da je zapisano resnica, zlasti, ko gre za posamične primere.
Menedžerska ekipa Save se z morebitnim menedžerskim prevzemom ali odkupom deležev KAD in SOD doslej ni posebej ukvarjala, ampak se je posvečala poslu in razvojnim vprašanjem. Menili smo namreč, da morajo najprej nastopiti razmere, ko je ta odkup moč nesporno izvesti in bo predvsem v korit nadaljnjega razvoja in krepitve družbe. Proces odkupov tržnih deležev, med katerimi je tudi 29-odstotni državni delež v družbi Sava, je v domeni slovenske vlade, Poslovna skupina Sava na njen potek niti v lastnem primeru nima odločilnega vpliva. Za čimprejšnji zaključek te faze odkupov se zavzemajo vse parlamentarne stranke in je eden od prednostnih ciljev te vlade. Seveda pričakujemo, da bo Savina uprava po uveljavljeni praksi prodaje državnih deležev v Sloveniji povabljena k aktivnemu iskanju načina odkupa državnega deleža od strani KAD in SOD. Kot rečeno, pa na to nimamo odločilnega vpliva.

Četrtič. Opravljanje političnih funkcij (Janez Bohorič je bil podpredsednik vlade za gospodarstvo v letih 1984 do 1990 in nepoklicni mestni svetnik v Kranju v letih 1998 do 2006) ni v ničemer sporno. Zlasti ne v kontekstu kolumne Simone Toplak, saj politična funkcija ni bila zlorabljena, zlasti za bogatenje ne. To se v primeru Janeza Bohoriča preprosto ni zgodilo. Za boljše razumevanje naj povemo, da predsednik uprave družbe Sava Janez Bohorič nikoli ni bil član LDS, prav tako ni član nobene druge politične stranke ali združenja. Za aktivno vlogo v kranjskem mestnem svetu se je odločil zaradi Savi sovražne in protirazvojne politike tedanjega župana in nazadnje mestnega svetnika Vitomirja Grosa, delovanje v mestnem svetu pa je bilo praktično edina možnost, da bi vplivali na sprejem razvojnih odločitev v korist družbe Sava in njenih lastnikov, zato je sprejel povabilo za kandidaturo na listi LDS. Njegovo delovanje na področjih dobrodelnosti in humanistike (Lioni, Forum 21) prav tako ni v ničemer sporno in v nobenem primeru ni politično motivirano. Poskus političnega predalčkanja na osnovi delovanja na področjih dobrodelnosti in humanistike je – milo rečeno – neokusno.

Tadeja Kuhar
Korporativno komuniciranje, Sava, d. d.