Predsednik vlade in največje parlamentarne stranke SDS se rad zaleti. Prejšnji teden se mu je to zgodilo na Koroškem. V povezavi z inflacijo in življenjskimi stroški je med drugim dejal: “… če v vseh smetnjakih po mestih vidimo štruce kruha, ne pomeni, da je zadeva alarmantna.” Le kaj je hotel povedati predsednik vlade? Da je, dokler lahko najdemo kruh v smetnjakih, dežela bogata in inflacija nepomembna. Le kaj je mislil premier? Naj revni jedo star kruh, morda kar tistega v smetnjakih? Da bo hudo šele takrat, ko bo tudi tega zmanjkalo? Najverjetneje se vendarle zdi, da pač ni veliko mislil.

Izjava premiera po arogantnosti spominja na njegove besede, ki jih je izrekel pred prvimi sindikalnimi protesti, v prvem letu mandata sedanje vlade. Takrat je sindikate, ki so masovno prišli demonstrirat v Ljubljano, cinično odslovil, češ ali ne bi raje počakali na pomlad, ko bo lepše vreme in se jim ne bo treba mučiti v snegu. Situacija je podobna tudi zato, ker se sindikati, podobno kot pred dvem letoma, pripravljajo na proteste. In tudi tokrat so se na besede predsednika vlade odzvali precej jezno. Bo podobnosti v nadaljevanju še več?

Pred dvema letoma so delavci nasprotovali uvedbi enotne davčne stopnje in radikalnim neoliberalnim reformam. Kljub začetnemu cinizmu predsednika vlade, je vlada na koncu popustila. Zdaj hočejo delavci, zaradi inflacije, višje plače. Bodo tudi tokrat zmagali? Vse kaže tako. Vprašanje je torej ali je premier svojo izjavo pravzaprav izrekel namenoma. Na prvi pogled se sicer zdi popolnoma nerazumna, a ob predpostavki, da predsednik vlade tako ali tako ve, da bo moral na koncu popustiti, z njo vsaj kaže svojo kljubovalnost.

In vendar bi bila takšna kljubovalnost politično kljub temu nenavadno netaktna in kontraproduktivna. Predsednik vlade je sicer govoril gospodarstvenikom in ne delavcem ali sindikalistom, ampak gotovo ni mislil, da njegovih izjav ne bodo slišali tudi sindikalisti. Še huje je, da je njegova misel podcenjujoča do tistih, ki opozarjajo na posledice inflacije za najrevnejše. Te je mogoče najti tudi med gospodarstveniki in ekonomisti. Prav o tem je nedavno govoril celo guverner Banke Slovenije. Vse to predsednik vlade dobro ve, zato je skoraj neverjetno, da bi svoje besede izrekel nepremišljeno.

A to, ali se je samo prehitel in je izrekel nekaj česar pravzaprav niti ni hotel izreči ali pa so bile njegove besede načrtovane, pravzaprav niti ni najbolj pomembno. Šteje nekaj drugega - to da je izjava v sozvočju z vladno politiko. Ne ujema se le z besedami o tem, naj sindikati raje počakajo na pomlad. Skladna je tudi s pristopom, ki ga vlada, odkar je inflacija postala politična novica, prakticira tako rekoč ves čas in pri katerem se ignoriranje opozoril prepleta s prelaganjem odgovornosti na vse prebivalke in prebivalce Slovenije. Posebej na tiste socialno šibkejše.

Gospodarski minister je denimo ob povišani inflaciji opozarjal na to, da naj se ljudje ne obnašamo kot razvajeni potrošniki in celo finančni minister je skrb za inflacijo najprej preložil na vse, ki tu živimo, češ naj bomo pač malo bolj pozorni, kaj kupujemo. Lahko pa se čemu tudi odpovemo. Najbrž je imel prav. Ampak takšno govorjenje zveni zelo naduto. Dobronamerno pa ga lahko razumejo samo tisti, ki se jim ni treba ničemur odpovedovati. Za ostale so takšne besede lahko hitro žaljive.

Premierov PR kiks je v resnici jedro vladne politike. Tako govorijo samo bogati - a ne vsi, izjave, kakršno si je privoščil predsednik vlade, so lastne predvsem bogatim, ki so izgubili stik z realnostjo in etiko. V zgodovini jih - po krivici - simbolizira najslavnejša hči Marije Terezije. Marija Antonieta ni, kot odgovor na novico, da ljudstvo strada kruha, menda nikoli izrekla znamenitega stavka: “Naj jedo potico.” V časih francoske revolucije naj bi si to izmislili takratni pariški mediji. Jasno je zakaj. Bolj nesimpatično aroganco si je težko predstavljati.

Izjave Janeza Janše si ni izmislil nihče drug kot on sam.

Jani Sever