Slovenija bo januarja začela predsedovanje EU. Hrvaška naj bi istočasno razglasila zaščitno ekološko-ribolovno cono v Jadranu tudi za članice Evropske unije. Predsednik vlade o tem vprašanju, ki je na mizi že kar nekaj časa še ni rekel ničesar. Tudi to je znak, da vprašanje nikakor ni lahko. Hrvaška od svoje odločitve namreč očitno ne namerava odstopiti. V predvolilnem času je kaj takšnega skoraj nemogoče pričakovati, potem pa bo na vrsti oblikovanje nove vlade, ki spremembi sklepov sprejetih v saboru gotovo ni naklonjeno. Kaj bo torej storila Slovenija?

Tako opozicija kot vladna SLS so na izjavo hrvaškega premiera Iva Sanaderja, da bo Hrvaška s 1.1.2008 uveljavila ERC v Jadranu tudi za članice EU, reagirali burno. SLS zahteva, da naj EU v tem primeru prekine pogajanja za vstop Hrvaške v EU. Borut Pahor, predsednik SD in evropski poslanec, v Bruslju glede tega že nekaj časa vztrajno postavlja vprašanja. LDS je na problem ERC, kot na najbolj pomembno temo v odnosih s sosedo, opozarjala tudi takrat, ko so vsi govorili o arbitraži. Kresalova je celo dejala, da bi bilo bolje, če bi se predsednik vlade najprej ukvarjal s tem vprašanjem. O stališču Zmaga Jelinčiča najbrž ni potrebno ugibati. Predlaga prekinitev vseh odnosov z Zagrebom.

Zunanje ministrstvo je sicer dejalo, da bi morala Hrvaška v tem primeru spoštovati dogovore. Gre za sporazum iz junija 2004, v katerem se je Hrvaška zavezala, da ne bo enostransko razglasila ERC, ki pa si ga na Hrvaškem seveda razlagajo nekoliko drugače. Vsekakor odziv zunanjega ministrstva ni bil ravno odločen. Zunanji minister in predsednik vlade pa sta molčala, čeprav je bil prvi minister včeraj v Kopru, kjer je “zabil prvi pilot” za podaljšanje pomola v Luki Koper. Gre pač za temo, ki jo velja dobro premisliti in predsedniku vlade, kljub temu, da je problem že dalj časa na mizi, to očitno še vedno ni uspelo.

Vsekakor mu ni lahko. Predsedovanje v primeru Hrvaške ni predvsem priložnost, zdi se, da je prej velika zadrega. Predsednik vlade si je, glede na njegovo zadnje pismo, kot prioritetno agendo predsedovanja izbral ravno odnose z jugovzhodno Evropo. Hkrati pa je Evropa do vprašanja ERC, kot je videti, vedno bolj neobčutljiva. Zadnjič Pahorju denimo v Bruslju tega vprašanja ni uspelo preriniti v uradni dokument. Pravzaprav se zdi, kot da lahko Slovenija glede tega računa predvsem na Italijo, ki pa ni ravno najbolj zanesljiv partner v takšnih sosedskih vprašanjih.

Zunanje politične težave se v primeru Hrvaške seveda takoj in zelo intenzivno preslikavajo v notranjepolitična razmerja. Predsedovanje EU, če nič drugega, predpostavlja tudi diplomatsko ravnanje. To pa je precej navzkriž z večinskim razpoloženjem med parlamentarnimi strankami, kadar gre za hrvaško-slovenske odnose. Na koga sploh lahko računa premier, če se odloči za zmerno politiko Morda na NSi, ki je še vedno ujetnica prve vladne stranke. In na del SD - predvsem na Aurelia Jurija - sicer pa bo SD z vlado gotovo tekmovala v odločni diplomatskosti, ki jo Pahor že nekaj časa prakticira.

Za predsednika vlade vedno pomenijo največje težave članice koalicije. SLS je v opozicijskem ravnanju, kadar je v vladi, pravi mojster. Takšno ravnanje jo sicer slabi, a praviloma jo to žene v še večje ekstreme, ki se lahko končajo tudi v nacionalno-brambovskih incidentih, kakršno je bilo padanje predsednika stranke “na Dragonji”. V takšnih trenutkih se še najbolj zbližata SLS in SNS, ki že podpira zadnje zahteve Ljudske stranke. Stvari se lahko zelo neprijetno zapletejo, če denimo pride do zahtev po odgovornosti zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki ga opozicija gotovo ne bi podprla.

Kaj naj torej stori predsednik vlade? V vsakem primeru bo moral nastopiti odločno. Bo imel dovolj modrosti, da bo njegova ostrina namenjena tako SLS in SNS kot hrvaškim enostranskim nameram? Drugega izhoda skorajda nima.

Jani Sever