Na Delu se stvari stabilizirajo, odkar pa je Janez Markeš postal odgovorni urednik, tudi političnih pritiskov ni več opaziti. Kar se, pošteno rečeno, opazi tudi v časopisu. Peticijo proti političnim pritiskom na slovenske medije sem podpisal tako kot številni moji kolegi z Dnevnika ali Pop TV, kjer takšnih pritiskov menda sploh ni bilo. A se z njimi še vedno vsak dan srečujejo kolegi na RTV Slovenija in STA, pa tudi na Primorskih novicah in Večeru. Zaradi njih, ki našo solidarnost potrebujejo, sem peticijo tudi podpisal.” Nekako tako se je glasila izjava, ki sem jo dal za Mladino prejšnji teden, a bo po zagotovilu urednika zaradi različnih razlogov objavljena šele v naslednji številki.
Še letos aprila sem za Vest govoril povsem drugače. Med drugim tudi to, da so politični pritiski tako hudi, da me je včasih sram, da delam za Delo. Sem dovolj liberalca, da dopuščam razlage, kako sem prestopil med kameleone ali kako so me z dopisniškim mestom v Washingtonu, kamor se odpravljam v bližnji prihodnosti, podkupili, a to, kar govorim danes, govorim z enako resnostjo kot pred slabega pol leta. In tisti, ki niso pretirano zaslepljeni, lahko to opazijo tudi v samem časopisu, ki je postal nekaj povsem drugega, kar je bil še do sredine poletja. Stvari na Delu še niso normalne, saj posledice nekdanjega političnega kadrovanja med dopisniki iz tujine niso odpravljene, a ozračje, v katerem delajo tudi tisti moji kolegi in kolegice, ki so bili doslej “izbrisani” oziroma odstavljeni od tem, za katere so bili največji strokovnjaki v hiši, se je korenito spremenilo. Slejkoprej se bo to zgodilo tudi v ostalih medijih, najbrž prej na Večeru in Primorskih novicah, na RTV Slovenija, ki je z zakonom postala nekakšen del političnega establishmenta, pa malo kasneje.
In šele takrat nam peticij ne bo treba več podpisovati.

Boris Čibej