V Sloveniji trenutno obstajata kar dve pismi, ki se ukvarjata z medijsko svobodo. Peticija, ki sta jo sprožila novinar Večera Blaž Zgaga in novinar Radia Slovenija Matej Šurc in pismo novinark in novinarjev TVS. Vsebina obeh pisanj je različno intonirana, vendar obe govorita o nezdravi medijski klimi. Ali imajo podpisniki prav? Obtožbe so hude. Posebej ker je javnost z medijskim prostorom v Sloveniji bolj zadovoljna kot v preteklosti. Kdo ima torej prav? Novinarji ali javnost? Odgovor je - oboji.

Peticijo, ki jo je podpisalo 438 novinark in novinarjev, sem podpisal tudi sam. Ni bilo enostavno. Nisem privrženec podpisovanja peticij. Sam s pritiski vlade nisem imel težav. Vsaj ne z neposrednimi. Dolgo sem delal v mediju, ki vsekakor ni provladni medij. In odstavljen sem bil v postopku, ki je bil netransparenten. Moj naslednik je, kljub temu, da je bil s postopkom seznanjen, postal sedanji predsednik društva novinarjev. Nič ga ni motilo. Takrat nisem protestiral in skorajda nihče me ni podprl. Namesto tega sem se s svojimi novimi prijatelji lotil novega projekta.

Zakaj naj sedaj protestiram? Peticijo sem podpisal predvsem zato, ker poznam veliko zgodb novinarskih kolegov, ki so jih enostavno zbrisali. Lahko bi odvrnil, saj so vedeli v kaj se spuščajo. Ali morda, da naj pač poskrbijo zase. Ampak to je enostavno premalo. Njihove usode niso prijazne. A ne zaradi njihove nesposobnosti. Nasprotno, praviloma gre za zelo profesionalne ljudi, ki pa imajo seveda svoja politična stališča. Bi jim jih morali prepovedati? Jim jih lahko prepovedo, zato ker niso v skladu z idejami predsednika vlade?

Zanj namreč gre. Vsi, ki Janeza Janšo poznajo, vedo, da je obseden od svoje medijske podobe. Da ne bo pomote - tako je praviloma z vsemi politiki. A redko kdo bi se reorganizacije medijskega prostora lotil tako kot se je je sedanja slovenska vlada. Z macolo. Rezultat je znan. Kup novinarjev ima eksistenčne težave, še več eksistencialne. A hkrati tudi vladi ne gre dobro. Njena popularnost ni premo sorazmerna z njenimi ambicijami po obvladovanju medijskega prostora. Je prej obratno premo sorazmerna.

Bolj ko se vlada trudi obvladovati svojo medijsko podobo, slabše ji gre. Peticija je pravzaprav prišla prepozno, čeprav modrejši pravijo, da je bolje pozno kot nikoli. Očitno je vladni primež že tako oslabel, da se je mnogo novinark in novinarjev lahko brez težav odločilo, da peticijo podpišejo. Tudi tistih, ki delajo za medije, kjer to nikakor ni dobrodošlo. Na žalost to trenutno ni znak izjemnega poguma. To bi bilo pred dvema letoma. Danes gre predvsem za opozorilo, ki je, po mojem mnenju, namenjeno predvsem vsem prihodnjim oblastem.

Realnost je pogosto neprijetna, vendar se zdi, da tokrat bolj za slovensko vlado kot za tiste, ki delamo v medijih. Konec koncev, kje pa je vlada sploh še ohranila svoj vpliv. Ko je nastopila mandat si je želela tako rekoč vse, zdaj ji je ostala samo še RTVS. Pa še ta brez kopice najbolj prepoznavnih novinark in novinarjev. Ostalih medijev ali ni uspela osvojiti ali pa je njena moč počasi, vendar radikalno, usahnila. Vpliv ima sicer še vedno na Večeru, ki pa ga bo najbrž, podobno kot v Delu, v odločilni meri kmalu izgubila. Tu so še Primorske novice, kjer neuspešno menjajo odgovorne urednike po tekočem traku. In ostaja ji Demokracija.

Javnost ima prav. Medijska svoboda v Sloveniji še nikoli ni bila tako velika. Ampak prav imata tudi Zgaga in Šurc. Konkretnih zgodb je dovolj. Podpisati peticijo zato ni samo politično, ampak predvsem stanovsko dejanje.

Jani Sever