Sindikati so napovedali protestni shod. Zgodil naj bi se 17. novembra. Sindikalisti so navdušeni in nič ne kaže, da bi lahko demonstracije odpovedali. Z delodajalci ne najdejo skupnega jezika. Da se bo to zgodilo, smo napovedovali, ko je Slovenijo skoraj hkrati z izjemno povečano gospodarsko rastjo zajel tudi val inflacije. Kljub temu, da sta se stopnji obeh gospodarskih kazalcev v avgustu nekoliko znižali, sta še vedno dovolj visoki za legitimiranje sindikalnih zahtev. V jesenskih mesecih pričakujemo dodaten dvig inflacije, kar seveda pomeni tudi dodatno zaostritev delavskih zahtev in pričakovanj.

Vlada res ne more biti vesela. Sindikalni protesti so zaznamovali prvo leto njene vladavine in začeli bodo zadnje leto njenega mandata. Čudenje, češ zakaj sindikati tako hitro odhajajo na ulice, ne pomaga. Tako kot ni pomagalo pred dvema letoma. In pomagala ne bo tudi ignoranca, kaj šele vzvišenost. Janez Janša je ob zadnjih velikih delavskih protestih, ki so potekali v snegu, cinično pripomnil, da bi bilo bolje, če bi sindikati demonstracije prestavili na pomlad. Naredil je hudo napako, saj je protestnike z njo samo razjezili, pa tudi pri neopredeljenih si s tem ni pridobil kakšnih simpatij.

A takrat je šlo za uvedbo enotne davčne stopnje, ki so ji sindikalisti ostro nasprotovali in na koncu zmagali. Tema je bila vsekakor precej bolj abstraktna, kot je sedanja zahteva po povišanju plač. Kaj bi prinesla enotna davčna stopnja so ekonomisti računali vsak po svoje in posledic si “navadni” ljudje nikakor niso mogli realno predstavljati. Z inflacijo in gospodarsko rastjo je drugače. Sta zelo resnični. Posebej inflacija, ki jo predvsem tisti z nižjimi dohodki občutijo tako rekoč na vsakem koraku. To pa pomeni, da tudi vedo kaj je narobe in česa si upravičeno želijo.

Povišana inflacija in gospodarska rast pač prinašata zahteve po dvigu plač. Glede tega v svetu ni izjem. Vendar se kljub temu zdi, da ima tokrat vlada v rokah pravzaprav močnejše karte kot pred dvema letoma. Njena podpora v javnosti je sicer precej nižja kot je bila takrat. A vsakdo se zaveda, da bi dvig plač zagrozil z dodatnim povečanjem inflacije. Si kdorkoli želi inflacijske spirale? Gotovo ne. Opozorila so jasna. Nekdanji finančni minister Dušan Mramor v Dnevniku opozarja, da je takšen scenarij zelo nevaren. Posledice bi bile povišanje inflacije, zmanjšanje konkurenčnosti in povečanje brezposelnosti.

Napoved katastrofe. Za povrh, sindikalne zahteve ne upoštevajo razlik med podjetji, temveč se borijo za pavšalno zvišanje plač. Kar je vsaj nenavadno, saj lahko nekatera podjetja celo eksistenčno ogrozi. A seveda obstaja tudi drugačen pogled. Ob politiki, ki jo zanimajo predvsem dobički in ob kateri delodajalci bogatijo ob neupoštevanju težav, ki jih delavcem prinaša inflacija ter ignoriranju dejstva, da so tudi delavci zaslužni za gospodarsko rast, vsi argumenti, ki vzbujajo strahu pred posledicami poviševanja inflacije izgubijo svojo veljavo. Sindikalna nepopustljivost pa postane vrlina.

Tudi sicer vladno ravnanje ravno ne prispeva k umirjanju strasti. Vlada je denimo pred kratkim drastično zvišala sejnine - denimo v nadzornem svetu pokojninske družbe. Hkrati pa je nameravala z zakonom odvzeti pravico do lastninjenja Zavarovalnice Triglav fizičnim osebam - gre za več kot 35 odstotkov zavarovalnice - zaradi česar jo čaka referendum, ki ga najbrž nikakor ne more dobiti. Tudi takšne zgodbe prispevajo k občutku, da so sindikalne zahteve upravičene. Predvsem pa omogočajo veliko demagogije, ker je zelo zoprno, posebej ker so pravzaprav nepotrebne.

Ali vlada res ne bi mogla ravnati drugače? Ali se s sindikati res ne da dogovoriti? Na koncu bo nekakšen dogovor gotovo dosežen. Upamo lahko samo, da se tokrat scenarij izpred dveh let ne bo ponovil. Takrat je namreč vlada najprej vsem sindikalnim zahtevam nasprotovala in se jim celo posmehovala, potem pa jim je povsem ustregla.

Jani Sever