Že nekaj časa se predvsem medijski ljudje pritožujejo, češ da letošnje predsedniške volitve ne bodo postregle z razburljivimi dvoboji. Hipoteza se je tako zelo udomačila, da se je prijela tudi trditev o koristnosti kandidature Zmaga Jelinčiča, ki naj bi vsaj malo razburkal soočenja. Najbrž imajo prav - predsedniška tekma bo letos kot je videti uglajena, a to vendarle ne pomeni, da med kandidati in kandidatko ne bo mogoče najti razlik. Nekateri so jih namreč začeli artikulirati tako rekoč takoj po začetku kampanje.

Mogoče bo komu od tekmecev zvenelo krivično, ampak razlike, ki bodo v prvem krogu najbolj pomembne, bodo tiste, ki naj bi odločile tekmo med Mitjo Gasparijem in Danilom Türkom. Ona dva naj bi pač odločala o tem kdo se bo spopadel v drugem krogu, kjer je mesto za Peterleta tako rekoč že rezervirano. Oba - tako Gaspari kot Türk, se tega očitno zavedata. Kljub temu, da je najbrž težko pričakovati, da se bosta spopadala z nizkimi udarci, se namreč razlike med njima dovolj jasno oblikujejo. Potrebno jima je samo prisluhniti.

Njuna dikcija ne preseneča. Oba sta kandidata svojih strank. Kljub temu, da sta nadstrankarska. Na eni strani Türk predstavlja “pahorjanski” pristop SD (čeprav ga podpira tudi bodoča stranka Zares, je to precej manj opazno, najbrž tudi zaradi same velikosti SD). Na Drugi strani Gaspari govori z jezikom LDS, ki je precej bolj opozicijsko oster do vlade Janeza Janše. V strankarski politiki se je Pahorjev način zaenkrat pokazal kot uspešnejši. Bo tako tudi pri predsedniških volitvah? Pravzaprav bi bil kakršen koli drugačen rezultat presenetljiv, saj mora predsednik republike na volitvah vendarle zbrati več kot polovico glasov in mora biti temu primerno nekonflikten.

Z ocene, kako bodo njuno držo ocenjevali volivke in volivci, je seveda prezgodaj, je pa glede na uvodni nastop Mitje Gasparija, v katerem se je osredotočil predvsem na kritiko ekonomske politike sedanje vlade, mogoče reči, da bi bil, če mu na predsedniških volitvah ne uspe, izvrsten kandidat za predsednika vlade. Glede na njegovo jasnost v ekonomsko gospodarskih pogledih, bi moralo biti LDS morda celo žal, če bi mu na letošnjih volitvah uspelo. Podobno kvalificiranih premierskih kandidatov v Sloveniji namreč ni ravno veliko.

Gaspari je namreč v svoji kritiki delovanja vlade govoril o konceptu razvoja države.
Pozdravil je visoko gospodarsko rast, ki je vedno dobrodošla, a je kljub temu pomembno kaj jo generira. Govoril je o nacionalnem interes v finančnem sektorju, o investicijah, ki gredo v napačno smer, o pregrevanju gospodarstva, ki ga poganja najemanje kreditov v tujini, o racionalnosti trošenja, o tržni nepreglednosti, ki jo v zadnjem času najlepše ilustrira bitka okoli dveh državnih firm - Petrola in Istrabenza.

Vse kar je Gaspari povedal je bilo za politiko vlade uničujoče in za državljanke in državljane zaskrbljujoče. Gasparijeve besede so bile namreč zelo konkretne. Tudi glede gradnje igralniško zabaviščnega centra ali na primer glede prodaje Luke Koper (omenil je, da bi bilo edino smiselno, če bi Luka Koper kupila tržaško pristanišče) je bil Gaspari odločen. Tovrstnim projektom ni naklonjen. A ne zaradi domačijsko katoliških razlogov, temveč zato ker po njegovem mnenju niso racionalni oziroma ne prinašajo veliko dodane vrednosti.

Si državljanke in državljani želijo takšnega predsednika? Kljub temu, da predsednik republike nima nikakršnih pooblastil za vodenje ekonomsko gospodarskih politik? Bilo bi skoraj nenavadno in bi kazalo na veliko zaskrbljenost prebivalstva. A hkrati tudi na željo, da predsednik republike ne bi bil samo lutka. To seveda ne pomeni, da bi bili drugi kandidati lutke. Vendar je popolnoma jasno, da tako Danilo Türk kot Lojze Peterle zastopata predsedniško držo, ki je precej manj aktivna. Kar je vsekakor bolj v skladu z ustavno določeno funkcijo predsednika republike.

Kaj od predsednika republike pričakuje ljudstvo bomo videli na volitvah. Ob začetku kampanje lahko rečemo samo - živela razlika!

Jani Sever