Za nami je prvi vikend po neurju. V Železnikih in višje ležečih predelih Selške doline, kjer so posledice najhujše, je bilo v soboto in nedeljo kot na mravljišču. V soboto je 1500 - včeraj pa 1000 – gasilcev, vojakov, pripadnikov civilne zaščite in mnogih prostovoljcev, pomagalo prizadetim domačinom. Odziv iz cele Slovenije je bil tako velik, da so iz Železnikov sporočili, da novih parov rok za pomoč ne potrebujejo več, oz. da je pred prihodom nujna uskladitev s štabom. Podoba starega plavžarskega mesta počasi dobiva lepše obrise. Danes so zagnali del zastale proizvodnje v tamkajšnjih podjetjih, na normalno oskrbo s pitno vodo pa bo treba počakati vsaj še mesec dni. Zgodbo o tragediji je bilo treba prenesti ljudem po Sloveniji. Za to so poskrbeli domačini z video posnetki, večinoma pa novinarji. Informirana javnost se je odzvala širokosrčno. Do danes je zbranih čez milijon evrov prostovoljnih prispevkov. So se pa nekateri informiranja javnosti lotili na svojstven način. V času, ko so bili prizadeti kraji najbolj ranljivi, so poskušali nastalo situacijo prilagoditi profilu svoje oddaje. Po njihovem gre torej za črno-belo tragedijo, z dobrimi in slabimi fanti, s pro et contra stališči, s krivci in žrtvami. Dasiravno človek tudi na ta način zbere nekaj prepotrebnih sredstev, bi se bilo treba vprašati, kje je meja? Je treba za vsako ceno netiti Trenja? Je okusno spraševati objokane in skrušene ljudi, ki so izgubili tudi najdražje: »Vidva sta ostala brez sina in snahe, kako to doživljate zdej, jutri mate pogreb?« Zgodbe se da upovedati tudi drugače. Kot je zapisal Primož Knez, novinar Dnevnika, je glavna vloga novinarjev v prihodnje, da budno spremljamo izpolnitev obljub državnih veljakov, da čakamo, kdaj in kakšno sonce bo posijalo na Železnike. Če dodam. Tudi v Železnikih, Davči, Cerknem, Letušu in še kje bo predvolilni oder - nič zato, če bodo le prizadeti v neurju imeli kaj od tega.

Nejc Jemec