Slovenija je preživela strahovite poplave, ki so hitro prišle in se hitro umaknile. Voda je bliskovito narasla in potem skoraj enako bliskovito odtekla. Doživeli smo nekakšen slovenski cunami. S podobno katastrofalnimi posledicami. Razdejani kraji na Gorenjskem in Štajerskem so bili včeraj obsijani s soncem, ki je razkrivalo neverjetno tragične podobe. Sredi vsega tega se je znašla vlada. Na čelu z njenim predsednikom, ki je deloval izjemno zbrano in pomirjujoče. Bil je natančno takšen, kakršen naj bi premier bil v podobnih trenutkih.

Večkrat je opozoril, da so edina nepopravljiva škoda človeška življenja. V povodnji je umrlo šest ljudi. Zgodbe, ki so znane, so pretresljive. Najgrozovitejša je najbrž tista o družini, ki je skupaj na televiziji gledala, kako so poplave začele divjati, ko jim je hišo podrl plaz. Zasul je sina ter bodočo snaho staršev, ki sta preživela tragedijo. A tudi druge, še tako skoraj neumno nesrečne usode tistih, ki so umrli med reševanjem svojih avtomobilov, niso nič manj tragične. Vsaka posamezna usoda je v smrti vedno lahko samo strašna.

Predsednik vlade je dobesedno stal sredi vsega tega. Obljubil je pomoč in pozval k solidarnosti. Vlada je takoj rezervirala pol milijona evrov. Kar je morda smešno malo, glede na to kaj vse je bilo uničenega. A premier je takoj dodal, da se tega zaveda in da bo vlada za sanacijo poplavljenih območij namenila vso proračunsko rezervo. Poleg tega je zavarovalnice naprosil, naj čim prej začnejo izplačevati škodne zahtevke. Vlada je nemudoma obljubila tudi financiranje hudo uničene Bolnice Franja - partizanskega spomenika, ki za vse “narodnoosvobodilno” zavedne Slovence predstavlja svetinjo.

Janšo je bilo blagodejno poslušati. Prvi mož vlade je bil tako rekoč ves čas na terenu. Videl je skoraj vse. Od neurja do posledic. In vse je tudi komentiral. Oblečen v modre barve civilne zaščite. Še včeraj ponoči so ga kamere ujele nekje na Gorenjskem, kjer je v ozadju šumela voda. Bil je kot vojskovodja ob katerem vsi vedo, da bitke ne morejo izgubiti. Najhujše je že mimo - sedaj je potrebno samo stopiti skupaj in zmagati. Janša ob naravni katastrofi ni naredil nobene napake. Niti najmanjše. Čeprav se to politikom precej rado zgodi.

Njegovi politični konkurenti nad tem, kako dobro se je znašel najbrž niso bili navdušeni. To niti ni presenetljivo. Tisto kar čudi je nekaj drugega - namreč to, da sami praktično niso naredili ničesar. Boruta Pahorja in Katarine Kresal včeraj ni bilo na TV zaslonih. Res je, da bi njuno včerajšnje vpletanje kdo lahko razumel kot poceni reklamno potezo. A vendar, so takšni pomisleki predvsem neresni. Dokaz za to bo prišel, ko bosta poskušala izgubljeno kmalu nadoknaditi. Še bolj nenavadno je, da je povodenj spregledala tudi večina predsedniških kandidatiov, razen Mitje Gasparija, ki je takoj doniral pomoč prizadetim in Lojzeta Peterleta, ki se je priključil vsaj s pozivom za zbiranje pomoči (v odzivih sem bil opozorjen, da je tudi Danilo Türk doniral).

Kako v podobnih trenutkih ravnajo prvaki opozicije ali kandidati za politične funkcije je eno, nekaj povsem drugega so dejanja izvoljenih predstavnikov ljudstva. Zato je bilo toliko bolj neprijetno, da nikjer ni bilo videti ali vsaj slišati predsednika republike. Janez Drnovšek bi moral svojim sodržavljankam in sodržavljanom, ki jih je ujma tako zelo prizadela, ponuditi vsaj nekaj spodbudnih besed. To se pričakuje in spodobi. In ni brez veze ali plehko ali kakor koli neprimerno. Brez tega enostavno ne gre. Opravičilo je lahko samo bolezen, vendar je predsednik očitno zdrav, saj je na dan, ko je prišla huda ura v Ljubljani, gostil vojvodo Yorškega princa Andrewa. Potem o aktivnostih predsednika republike nismo več slišali ničesar.

Naravne katastrofe so preizkušnja. Tako za organizacijo države in njenih inštitucij kot za politike in njihov občutek za solidarnost in stvarnost. Ravnanja oblasti so vedno tu, da se jih presoja. Oblast ima odgovornost. Drugi morajo imeti vsaj sočutje.

Jani Sever