Predsedniški kandidati o perečih temah.

Načelo nediskriminacije je tudi splošno načelo prava EU. Za napredek na tem področju sta posebej pomembni dve direktivi Evropskega Sveta: direktiva o enakosti ne glede na raso, narodnost ali etnično poreklo in okvirna direktiva o načelu enakosti pri zaposlovanju in delu.

Za Slovenijo kot članico EU sta obvezujoči tudi obe direktivi in sta povzeti v Zakonu o uresničevanju načela enake obravnave (ZUNEO).

Zatakne se na ključnem mestu: vse te določbe je država dolžna izvajati v vsakdanji praksi. Zato imajo vsi državni organi in organi občin dolžnost storiti vse, da bi se preprečevala diskriminacija, če pa do nje že pride, da se jo obsodi in predvsem: da bi se ta odpravila. Posebne naloge ima v ta namen tudi Urad za enake možnosti, ki naj bi skrbel, da se ZUNEO izvaja usklajeno in koordinirano, konkretno in dosledno ter se tako preprečuje in ukrepa pri posredni in neposredni diskriminaciji na različnih nivojih, do vseh skupin in posameznikov. In kaj po dveh letih in pol lahko ugotovimo v zvezi z njegovim delom? Koliko primerov diskriminacije je obravnaval? Odgovor je, da zelo, zelo malo. Morda bi se iz tega dalo sklepati, da diskriminacij skoraj ni, a vemo, da je takšna misel daleč od resnice. Pred nami so v nebo vpijoči primeri, o katerih niti ne črhnejo. Dovolj je ilustracija, da urad še vedno (že 9 mesecev ni izdelal mnenja) o zadevi družine Strojan. Tudi na nekaj mojih dopisov glede kršitev pravic posameznikov je bilo odgovorjeno, da se urad ukvarja z diskriminacijo med spoloma in ne do invalidov. Zgovorno, ali ne?

Še ena institucija, ki ne služi državljankam in državljanom, čeprav naj bi bil prav to njen namen in dolžnost, ampak je v službi države, če hočete vlade in poskrbi, da se lep obraz obdrži. Diskriminacije malih ljudi, pripadnikov tujih narodnosti in manjšin, romov, homoseksualcev, žensk, starejših, uporabnikov psihiatrije, invalidov je velikokrat sistemska in sistematična. Je način kako si oblast producira svojo moč in repruducira pogoje lastnega obstoja. Če dobro premislimo in seštejemo vse te različne skupine ugotovimo, da sploh ne gre za neke pozabljene manjšine, ampak da sestavljajo večino v družbi. Večino, ki jo elite morajo nekako krotiti. Zato rabijo institucije, ki ustvarjajo vtis demokratičnosti in skrbi za ljudi, a se dostikrat izkaže, da delujejo v praksi bolj kot ščit oblasti pred odgovornostjo in dolžnostmi. So mesta birokratskega izčrpavanja prizadetih državljank in državljanov. Nasilje po meri človeka.
Državljanke in državljani so vse premalo osveščeni o svojih pravicah in dolžnostih, o možnostih in priložnostih, o pritožbenih postopkih za primer kršitev pravic in tudi diskriminacije. Kako bi le bili, če se namenom za to ne poskrbi. Vlade namreč ne zanima prav dosti koliko in kakšna diskriminacija se dogaja Važno je, da se poskrbi, da je letno poročilo zgledno in vzorno ter tako pripravljeno za pristojne evropske institucije.
Pa uživajte v evropskem letu enakih možnosti!

Elena Pečarič