Bilo je zelo svečano. Ko sta se Janez Janša in Ivo Sanader na Bledu načelno dogovorila, da naj bi vprašanje meje med državama obravnavalo meddržavno sodišče v Haagu. Načelni dogovor je še posebej poudaril Janez Janša. Potem sta oba to novico sporočila še parlamentarcem obeh držav. Na Hrvaškem so bili navdušeni. V Sloveniji je bila predvsem prisotna zadržanost. Dogovoru med Janšo in Sanaderjem so nasprotovali LDS in SNS, društvo Zares ter vladni SLS, podprli pa so ga v SDS, NSi in DeSUS-u. V SD so bili zadržani. Posledica je bila predvidljiva - vlada je storila korak nazaj.

Korak nazaj od načelnega odgovora o arbitraži v Haagu je popolnoma enostaven. Najprej bo treba počakati na strokovna mnenja. Pripravila jih bo nova komisija, ki jo vodi Miha Pogačnik. Za pripravo pravne podlage pa bo vlada soustanovila še dve mešani komisiji. Ena naj bi ponovno preverila sporne mejne točke na kopnem in na morju, medtem ko bo druga skušala definirati pravni okvir sporazuma. Super. Imeli bomo torej veliko komisij, ki bodo v naslednjih mesecih delale skrite pred očmi javnosti. Vse skupaj je tako skrivnostno, da je Marko Pogačnik edino ime, ki je doslej sploh znano, čeprav je jasno, da bo v komisijah tudi precej čisto strankarskih strokovnjakov. Tistih, ki jim v medijih sledimo skoraj vsak dan.

Novost, ki jo predstavlja slovensko zaviranje dogovarjanja, oziroma poteza, ki nas de facto oddaljuje od Haaga, je pomembna, čeprav ni presenetljiva. Naslednji korak se ne bo zgodil pred hrvaškimi volitvami. Mimogrede, to Sanaderju omogoča, da dogovor z Janšo v kampanji predstavi kot precejšen uspeh. A bolj pomembno je, da se nič ne more zgoditi do predsedovanja Slovenije EU. Kar celotno zgodbo najbrž prestavlja nekam v daljno prihodnost. Med predsedovanjem zanjo najbrž ne bo veliko časa. Potem pa se bo itak tudi v Sloveniji začela predvolilna tekma.

Najpomembnejša dilema slovenske strani je pravzaprav povsem enostavna. Gre za to, ali je Haag pravilna odločitev in ali ne bi bilo bolje, da bi o meji med državama razsojali kje drugje. Potrebno pa je tudi še definiranje vprašanj, o katerih naj bi sploh razsojali. Kjer koli že. Obe odločitvi nista lahki. Predvsem zato, ker mora o njih obstajati soglasje med Slovenijo in Hrvaško. Po tem, ko sta se Janša in Sanader načelno dogovorila, da gresta državi skupaj v Haag, kjer se bo arbitriralo o celotni meji, Hrvaška od tega gotovo ne bo zlahka odstopila. Zadovoljstvo tamkajšnjih politikov o tem dovolj zgovorno priča.

Tako se zdi, da smo, v sicer nekoliko milejši obliki, pravzaprav priča ponovitvi razdiranja dogovora med predsednikoma vlad, ki se je zgodil po dogovoru med Drnovškom in Račanom. Samo da tokrat dogovor podira Slovenija. Možno je seveda, da bodo ekspertne komisije ugotovile, da je Haag izvrstna odločitev in definirale za Hrvaško sprejemljive pogoje arbitraže, vendar je to, glede na doslej znana stališča, malo verjetno. Posebej ker bodo v komisijah očitno sedeli tudi strankarsko vezani in torej politično visoko motivirani strokovnjaki. Takšni, kakršne pač imamo.

Dilema o tem, kakšno pot naj ubere slovenska diplomacija v nadaljevanju dogovarjanja s Hrvaško, se je najbolje artikulirala znotraj SD. Eno možnost v tej stranki zagovarja Aurelio Juri, drugo Patrick Vlačič. Juri je naklonjen arbitraži - tudi v Haagu - saj rezultat sojenja, po njegovem mnenju, ne more biti slabši od trenutne situacije. Zdaj v Piranskem zalivu dejansko velja sredinska meja razmejitve. Hkrati pa ni mogoče odrekati zaupanja mednarodnemu sodišču, posebej ne tako uglednemu kot je tisto v Haagu. Vlačič po drugi strani govori o nacionalnem interesu in suverenosti nad celotnim Piranskim zalivom. Do Haaga pa je zadržan, če ne bo upoštevano tako imenovano načelo pravičnosti, čeprav to še nikoli ni bilo uporabljeno.

Zdi se, da Jurijev pristop vendarle nima veliko možnosti za uspeh. Kljub temu, da se zdi, da je Aurelio Juri edini kolikor toliko znani slovenski politik, ki dogovor med Janšo in Sanderjem razume realistično. Suverenost nad celotnim Piranskim zalivom in izhod na odprto morje sta namreč zahtevi, ki predpostavljata slovenske ozemeljske težnje. Janez Janša si tega seveda ne upa izreči. A vsakomur je jasno, da bi bilo smešno, če bi bila savudrijska obala hrvaška, morje ob njej pa slovensko. Edini dogovor, ki je te slovenske želje vsaj delno zadovoljil je bil tisti med Drnovškom in Račanom, ki ga na Hrvaškem razumejo kot izdajo in ki se mu je Janševa vlada, takoj ko je nastopila oblast, odpovedala.

Veliki korak Janše in Sanaderja je torej zelo hitro postal mali. Kakšno bo nadaljevanje bomo videli čez nekaj mesecev. Medtem Hrvaška nadaljuje s pripravami za razglasitev svoje pomorske cone, ki naj bi se zgodilo istočasno z vstopom Slovenije v šengenski sistem. Meje bodo takrat še bolj natančno in dolgoročno začrtane.

Jani Sever