Imamo nove ministre. Oziroma - kmalu jih bomo imeli. Novega ministra in dve novi ministrici. Bručan, Zupan, in Božič so že skoraj pozabljeni, čeprav nista minila niti dva tedna odkar so morali oditi. Jim je to všeč? Najbrž ne. Gotovo pa je zadovoljen predsednik vlade. Kljub temu, da je, ko so odhajali, zagotavljal kako dobro so delali. Opozicija je bila seveda z njimi nezadovoljna. Vsak ima pač svoj okus. Ampak, ali so bili res tako zelo slabi? Niti ne.

Še najmanj simpatij je bil v javnosti deležen minister za znanost. Zakon o visokem šolstvu, ki so se mu po robu postavili skoraj vsi v akademski sferi, je bil enostavno skrajno nevaren projekt. Vtikati se v avtonomijo univerz je najbrž ena najbolj nehvaležnih nalog, ki si jih minister lahko zada. Smola. Nemogoče je, da bi bili takšnim idejam znanstveniki naklonjeni. In vendar - spremembe na slovenskih univerzah so gotovo potrebne. To vedo praktično vsi, tako študenti kot profesorji. Ampak tako, da politiziraš znanost, se tega enostavno ne da narediti.

Minister Bručan je bil v težjem položaju že na samem začetku. Slovensko zdravstvo ni nekaj, kar je mogoče urediti mimogrede. Noben minister tega ne bi mogel narediti v enem mandatu. Je šlo Bručanu to slabo od rok? Helikopterski prevozi nujnih primerov so nekaj, kar je lahko samo izjemno dobrodošlo. Ampak Bručan je morda hotel samo preveč hitro vse skupaj urediti. Malo preveč po domače. Zapletel se je tudi z operacijskimi mizami. Na koncu so zaradi pritiskov kupili cenejše, ki pa so se pokvarile. Smola. In za konec še sum korupcije pri gradnji Pediatrične klinike ter zaostanki pri gradnji nove Onkološke bolnišnice. Bi lahko Bručan ravnal drugače? Gotovo, a gotovo je tudi, da sam za vse to ni kriv.

Minister za promet je imel od vseh treh, ki jih ni več, najbolj lagoden mandat. Bilo je super. Gradilo se je in zadolževalo, na koncu se je pojavila celo priložnost posla med Slovenskimi železnicami in Deutsche Bahn. To sicer ni zasluga nekdanjega ministra, a kaj bi to. Zakaj je torej moral oditi? Zgodilo se je nekaj tragičnih nesreč. Smola. Bi lahko minister kaj naredil, da do teh nesreč ne bi prišlo? Morda. Ampak najverjetneje niti ne. No, Božič je imel po svoje tudi srečo. Izognil se je opredeljevanju glede prodaje Luke Koper, ki je nesporno ena najbolj spolzkih tem slovenske politike.

Nihče od treh nekdanjih ministrov pravzaprav ni odšel zato, ker bi bil tako zelo slab. Odstopljeni so bili enostavno zato, ker so morali oditi. In povsem enaka usoda čaka vse ministre in ministrice. Ministri, ki so jih nasledili, oziroma jih še bodo, so dobili zanimivo delo. Čaka jih okolje, v katerem smola ne počiva. To velja tako za leve kot za desne. Politične barve glede tega ne poznajo razlik. Obstaja samo politična realnost in interesi strank ter seveda predsednika vlade. Za preživetje vladne koalicije in predvideno korist vladnih strank gre. To je tisto, ker je najbolj pomembno.

Edini varnostni jopič, ki si ga lahko nadenejo ministri ali ministrice, sicer ne zagotavlja popolne varnosti, a je boljši kot nič. Lahko se odločijo, da ne bodo ničesar naredili. Tudi takšnih primerov je veliko. Denimo zadnji minister za razvoj, ki ima sicer svoj blog, kaj več pa od njega zaenkrat nismo slišali. Tisti, ki se odločijo za takšno strategijo običajno lahko preživijo mandat. Težave nastopijo kasneje, ko si morda želijo ponovno zasesti kakšno funkcijo in je potrebno našteti dosežene uspehe. Takrat javnost prizanesljivost do nedejavnih funkcionarjev običajno hitro mine.

Napovedi so nehvaležne. Vendar se zdi, da je prav strategija nedejavnosti tisto, kar od svojih novih ministrov pričakuje predsednik vlade. To bi konec koncev zagotovilo več miru tudi njemu. Zgledi obstajajo. Zadnji minister za razvoj in ministrica za delo, se tako obnašata odkar sta bila imenovana. In vsi so zadovoljni.

Jani Sever