Planet Terror. ZDA, 2007, 105 min.
Režija: Robert Rodriguez. Igrata: Freddy Rodríguez, Rose McGowan.

Prišel na naša platna dva tedna po Smrtno varnem, moramo pa vedeti, da je Planet terorja prvi v navezi dveh celovečercev, ki sta jih Robert Rodriguez in Quentin Tarantino zlepila čez lužo v Grindhouse (2007), triurni kino spored, zalit z napovedniki fiktivnih filmov. Tako, skupaj, in v takšnem vrstnem redu ju je treba gledati, kar je povsem jasno po posamičnem ogledu - s, prejoj, enim samim od štirih/petih napovednikov; za film Mačeta, ki ga, mimogrede, Rodriguez pripravlja kot čisto stvaren film, izdan direktno na DVD. Seveda čakamo na Grindhouse DVD, o katerem pa ni še nič gotovega! Ameriški gledalci so filmos sprejeli slabo in šefi so odločili, da se glavna dela razdruži, podaljša in vnovič lansira ločeno, kar jim gotovo prinaša več kruha, nam pa manj igre.

Planet terorja je od Smrtno varnega malo krajši in precej drugačen: z manj dialoškega sabljanja, a z več zgodbe, soka in zabave. V slednjem je pošteno ekspliciten. Zanimivo, kaj vse lahko vidimo danes v “mainstream” filmu s cenzorsko oznako R (kot “restricted” za odraslo spremstvo mladoletnih). Kako so cenzorji težili Stanelyu Kubricku z Lolito in Peklensko pomarančo, da je rezal kočljive dele in dobil oznako R (ter za Pomarančo, spomnimo, oznako C kot “condemned” neke ameriške cerkvene organizacije za medije), pa ne pokažeta desetino planet-terorjevih kože in krvi! Kubrick je moral, recimo, rezati prizor, v katerem se lahko profesor Humbert pripravi do mečkanja z Lolitino mamo, samo če gleda njeno fotografijo ob postelji. Rodriguez pa od strani mirno spremlja vzlet helikopterja, kako se nagne naprej in gre tik nad tlemi nad zombijevsko svojat ter kako jo s počasi vrtečima krakoma rotorja kosi ud za udom.

Rodriguez je tokrat bolj zabaven od Tarantina. Težko se spomnimo tako zabavnega in stiliziranega filma z zombiji od Army of Darkness (1992) dalje z izjemo kakšnega Shaun of the Dead (2004). Vendarle je pomemben del filmskega doživetja sporočilo. Rodriguezova zgodba nam gre iz glave (nismo je niti povzeli), Tarantinovo parafriziranje Konfucija pa ostaja v spominu. Recimo, da je Rodriguez nekakšen Tarantinov vajenec. V formi je že globoko v svoji gazi, pri čemer je film režiral, oscenaril, produciral, montiral, skrbel za kamero, zvok in posebne učinke (ter se v njem na hitro pokazal); resnični “one-man band” torej. V vsebini pa je zdaj dosegel True Romance (1993), katerega scenarij je podpisal mojster Tarantino.