Včeraj je slovenska košarkaška reprezentanca premagala Italijo z neverjetno trojko Jake Lakoviča v zadnji sekundi.
Ampak bolj kot sama trojka in zaslužena zmaga je bilo očitno nekaj drugega - slovenska reprezentanca se je končno uspela izvleči iz psihološke črne luknje, v kateri je ždela v bistvu od svojih začetkov.
Ekipa je, kot je to bilo že v navadi, pokazala čvrsto, borbeno igro, prevzela pobudo in večino tekme vodila. Potem pa je prišel trenutek, ki ga vsi slovenski navijači še predobro poznamo - na začetku tretje četrtine so italijani dosegli delni izid 11 proti 0. Šibkejše na srcu je že takoj zadela kap, močnejši smo gledali dalje in na srečo našega krvožilnega sistema se je prednost ponovno povzpela nad 10 točk. Pravi prikaz psihologije slovenskih moštev je tudi ta ekipa prihranila za konec. Nekaj neprimerno izgubljenih žog zapored, zviti italijanski branilci in trojka iz kota in slovenija je izgubljala za točko par sekund pred koncem. A glej ga zlomka - tokratna ekipa se ni predala, Lakovič je “jajčno” vzel tekmo v svoje roke in zadel zmagoviti met.
In tukaj se je pokazala čudežna prednost ekipe, v kateri majnkajo kar štirje igralci iz lige NBA. Jasno je bilo kdo bo vrgel na koš, vedeli smo gledalci, vedeli so italijani in, kar je najpomembnejše, vedela je slovenska ekipa. In to se je zgodilo prvič.
Letošnja ekipa je namreč izredno homogena, igralci vedo kakšne so njihove naloge in jih vestno izpolnjujejo. In tako, ko pride na vrsto odločilni met, natančno vedo v čigave roke naj položijo svojo usodo. Kar je, po pravici povedano, z manj “zvezdniškimi” igralci precej lažje kot v ekipi dolarskih milijonarjev.
In tako se je ponovno potrdila maksima - manj je več. Tudi v športu.
Upam, da me ta reprezentanca ne bo postavila na laž, kajti po prvih znakih sodeč, bi po uspešnem atletskem vikendu lahko dobili tudi uspešen košarkaški teden.

Marko Bratuš