Večerja

Avtor Agata P. | 1. september, 2007 @ 9:15

»Mucka, si utrujena?« je ljubeče pogledal ženo, ko sta oba prišla domov iz službe.
»Potem bom pa jaz danes kuhal. Ti se odpočij,« je soprogo skoraj na silo posadil na kavč in odkorakal v kuhinjo, mrmrajoč si pod nos Avsenikovo golico.
»Mogoče veš, kje je velik nož?« se je čez tri minute vrnil v dnevno sobo s predpasnikom okrog pasu.
»V ta velikem predalu, levo?« se je zadrl že izza kuhinjskega pulta. »Kaj pa sol?« je bil še glasnejši, ker je hkrati nekaj hlastno žvečil. »Kaj praviš? Nad štedilnikom desno? Kaj pa …« Zadnje besede je preglasil hrup padajoče posode.
»Pička materna! Zakaj imamo toliko loncev?! Jih res rabimo toliko? Ja, sem v redu!«

Čez minuto je ves zaripel ponovno vkorakal v dnevno sobo. Na konici brade mu je visela smrklju podobna sluz. Od blizu se je izkazala za solatni preliv.
»Zakaj si vstala?« je dvignil obrvi. »Malo glej teve,« je pobožal ženo po ramenih. »Sem rekel, da bom jaz kuhal!?« Z roko si je segel v lase in se začel divje drgniti, saj se je malo prej z glavo udaril v vrata kuhinjske omarice. »Koliko časa se mora to kuhati?!?« je ženi pokazal škatlo z rižem. »Kje to piše na škatli? Nič ne piše … Hm, res piše. Tega raje ne bom kuhal, ker predolgo traja. Imava kaj v zamrzovalniku?« je že izginil v kuhinji.

Za hip je v stanovanju obvisela napeta tišina. Kokeršpanjel Lenči je naredil nekaj krogov okrog lastnice, a kaj hitro dojel resnost nastalega položaja. Pes je zastokal iz dna praznega želodca in se skril za naslanjačem.
»Sonček,« je zatulil iz kuhinje mož. »Našel sem zmrznjeno kuro!« je zvenel kot arheolog, ki je ravnokar odkril Tutankamonovo grobnico. Zvoki, ki so za tem prihajali iz kuhinje, so spominjali na poskus uboja. Lenči je glasno lajal, toda v kuhinjo si ni upal.

»Vem, da bo predolgo trajalo, da se odtajaš,« je možakar nagovarjal modrikastega piščanca. »Zato pa bom odrezal le kos,« je konico noža enakomerno zabijal v ledeno kepo, da so koščki leteli naokrog. »Aaaa!« je zarjovel mož, ko je hladno jeklo zdrsnilo čez njegov prst. »Ne, ni me treba peljati na urgenco,« je rekel preplašeni ženi, ki je skupaj s španjelem prihitela k ranjencu. »Rad bi se samo malo spočil,« je rekel, medtem ko mu je žena okrog prsta povezala čisto gazo. »Saj veš, težek dan je za mano,« se je usedel na kavč, »mi lahko vključiš teve?«

Agata P.


Članek je bil objavljen na Vest: https://vest.muzej.si

URL naslov članka: https://vest.muzej.si/2007/09/01/vecerja/