Death Proof. ZDA, 2007, 114 min.
Režija: Quentin Tarantino. Igrajo: “The Girls”, Kurt Russell.

Zadnji film Quentina Tarantina spominja v gradnji suspenza na začetek Prešernovega Povodnega moža: “… modrij in zvijač je bila vseh umetna; / možake je dolgo vodila za nos, / ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos.” A preden ustrezno zamenjamo spola, pomnimo auteurjeva najbolj znana dela: Stekle pse (1992) in Šund (1994), v katerih so dominirali moški, ki so skozi prostrana besedičenja dajali vtis samozadostnosti, kot da ne rabijo boljših polovic. Drugačen je kungfu vestern Ubila bom Bila (2003-4), s katerim je Tarantino izplel dvome o tem, ali lahko posname prepričljiv akcijski prizor, in v katerem je poslal lik maščevalke nad moški svet.

Ta spet trpi v naslovnem filmu o kaskaderju Mihu (Kurt Russell), ki križari po ZDA in vznemirja s svojim fatalnim avtomobilom, v katerem pa je sam varen pred večjimi poškodbami v groznih nesrečah. Vanje sili, ker je moten: opreza za “hudimi bejbami”, kakšno odvrne z brazgotino vzdolž lica, drugo ujame na navito vozilo (”Is it my scar?” - “It’s your car”), jo pelje domov in povzroči nesrečo, v kateri z gotovostjo umre vse, kar ni v voznikovem, kaskadersko predelanem prostoru. Russell je izvrsten kot prileten ženskar, hkrati shrljiv in mevžast, ter enako markanten kot Snake Plissken v Pobegu iz L.A.-ja. Najprej se zdi imeniten, ko pa zagreši prvi gnus, gre med iz ust, led v srce, in človek bi ga najraje premlatil. Ampak nepredvidljivi Tarantino bi ga lahko ohranil pri življenju … Na srečo čas ni na njegovi strani: obsesija - mlade ženske so z leti ne le vse bolj privlačne, ampak tudi bolj osvobojene in pretkane. Pravzaprav je film feministični in štarta diplomatsko ter se sprevrže v žensko-maščevalnega, ko dobijo Miha v roke kar tri Neveste in ga stresejo iz hlač, kot še nismo videli ženske tresti moškega iz hlač. Druga konstanta je izkoriščanje seksapila in nasilja, s čimer se je Tarantino kot cinefil-velikan poklonil “grindhouse” kulturi iz 70-ih, času brez multiplekstov in z zrelejšim občinstvom, ki se je rado gostilo v “grindhouse” kinih, kjer pa niso kazali samo seksa in nasilja, ampak vse “kul” od zombijev do jedijev. Filmskih kopij je bilo malo, gledalcev veliko in celuloid se je obrabil - tu je mogoče izvor imena - kot je obrabljen in mestoma drugače posiljen videz Smrtno varnega - seveda umetno; s tem elementom si je dal dosti več duška Robert Rodriguez v bratskem Planetu terorja.

Kot naročeno je film prišel v kina s Transformerji in jim pokazal, kaj je filmska zabava. Ko kaskaderja začne loviti njegov plen in ko dekleta polasti maščevanje, gledamo njihove grimase in opazimo transformacijo iz strahu v ekstazo, ki deluje dosti močneje od niza umetnih sličic ter eksplozij brez konkretnih krajev in smisla. Tarantino, perfekcionist in eden največjih sodobnih filmskih talentov, je posnel novo, povsem izvirno mojstrovino, iz katere kapljajo tudi vrednote, a prednjači čista filmska zabava.