Ångström je prvi preučil svetlobno sestavo severnega sija | foto [1] Wikimedia Commons

Pred enajstimi dnevi so v znanstveni srenji, posebej pa na Švedskem, počastili spomin na Jonasa Ångströma (13. avgust 1814-74), znamenitega znanstvenika, ki je pustil pečat na raznih področjih fizike in svoje ime v rabo kot fizikalno enoto - “angstrom”. Ta predstavlja desetmilijardinko metra, s katero so radi merili vidno svetlobo ter pojave v atomskem svetu, danes je uporaba manj priljubljena, kje od nje odvračajo, namesto pa se rabi meter, recimo, s predpono “nano” kot durmi v svet deset na minus devete.

Intermezzo o priimku Ångström z dvema nedomačima znakoma, a švedskima vokaloma: “o” s pikama se izgovori kot “e” v “čereh”, “a” s krogcem kot “o” v “jogurtu”; Ångström je torej nekako “ongstrem”, film Pokaži mi ljubezen Lukasa Moodyssona, v originalu Fukcing Åmål, pa “fakin omol”.

Čeprav je Ångström prišel do pomembnih spoznanj, kot je dejstvo o prisotnosti vodika v sončevi atmosferi, in četudi je silovito pognal nekatere temeljne znanosti, denimo prenos toplote in spektroskopijo - ali raziskovanje razmerja sevanja ter snovi -, navedimo o tem osnovno [2] povezavo na članek v Wikipedii, sami pa meditirajmo dalje ob njegovem fantastičnem imenu.

Z istoimensko enoto se torej človek poda v svet majhnih razdalj, velikosti deset na minus deseto metra, kjer v okolici najde atomska jedra, primerljivih premerov, virus Ebole je ene stokrat daljši, uš milijonkrat, čebela milijardokrat, nakar pride nazaj v ta naš svet, kjer smo domači brez inštrumentov: smo približno te velikosti, novi Airbus je že stokrat večji in tako naprej - do kam? Pa nazaj - je merilo omejeno navzdol ali navzgor? Tega nihče ne ve prav dobro. Neomejenost navzdol je enaka točkastemu ali neskončno majhnemu delcu, ki si ga težko predstavljamo. Neomejenost navzgor je verjetnejša. Pojdimo na potovanje od resnično daleč pa do našega osončja in naprej, kar kaže spodnja slika z zemljevidom “Universe Reference Map” (ki ga je moč, mer 78 cm x 51 cm, kupiti v spletni [3] trgovini revije National Geographics). Potovati s konstantno hitrostjo bi bilo jalovo, ker enostavno ne bi nikamor prišli; treba je skakati eksponentno, kot skačejo Simpsonovi v enem [4] začetku, prvi filmski Možje v črnem na [5] koncu in, najbolj znanstveno, film Stik v [6] uvodu: od rezine komaj nekaj odtisočkov opaznega vesolja prek supergrozda galaksij (premera okoli 100 milijonov svetlobnih let ali 10²⁴ m) do spiralne Mlečne ceste (10²¹ m počez), v kateri pleše ozvezdje Oriona (10¹⁸) in v njem naše osončje (10¹³), katerega 99.8 % mase je sončeve (10⁹), okrog katerega kroži nadvse nepomembni mali modro-zeleni planet (10⁷), na katerem pa so vsi znani, ste vi in smo mi na Vesti (10⁰).

-prazno-

 Vestina Marko Bratuš in Jonas med zadnjim likanjem [7] 60. Vesti na Vesti. Bistro oko opazi dosti reči; recimo pokrov mašine
 Apple G5, na kateri se montira oddaje | foto Robert L. Tuva