Dokler se v Sloveniji veliki investitorji ne srečajo s predsednikom, se ne zgodi nič. Govoriti morajo še s finančnim ministrom in potem projekt prevzame državni sekretar z ekipo. Model se je izoblikoval postopoma in se bo gotovo še izpopolnjeval. A princip je jasen. Predsednik vlade mora odobriti vse, kar se pomembnega zgodi. Začelo se je z nenavadnim sestankom na vladi nekega avgustovskega dne pred dvema letoma, ko so se zbrani dogovorili za prodajo Mercatorja. Danes so prijemi samo precej bolj sofisticirani.

Princip delovanja je za vlado in predvsem za predsednika vlade priročen in seveda zelo lepo odgovarja tranzicijski strukturi slovenskega gospodarstva. Kljub temu je tak pristop tudi za vlado vsaj nekoliko neprijeten. Posebej zoprno vse skupaj postane, kadar gre za posle, ki so v veliki meri res dogovorjeni pod mizo in je za njih samo še potrebno iznajti pravo formulo, kako jih predstaviti kritikom in občutljivejšemu delu javnosti. Saj veste - če ni konkurence, je cena nižja, oškodovani davkoplačevalci, itd …

Zdi se kot da je v Sloveniji najbolj pomembno to, ali je mogoče zgodbo dovolj dobro zapakirati, da jo bo večina lahko kupila. Primera dveh velikih projektov, ki se jih je lotila vlada v zadnjem letu - igralniško-zabaviščnega parka v Novi Gorici in prodaje deleža Slovenskih železnic - takšno logiko izvrstno potrjujeta. Projekta vodi vlada in o njuni usodi se odloča na najvišji ravni. A kljub temu vladni predstavniki ves čas trdijo, da vlada z njim nima tako rekoč nič, da samo pripravlja teren za investicije in da so konkretni dogovori v rokah podjetij.

Slišati je skorajda smešno. Takoj, ko se je igralniško-zabaviščni projekt zataknil, je sam predsednik vlade obtožil vodstvo Hita, da za promocijo velike gospodarske priložnosti ni naredilo dovolj. Kmalu za tem se je začelo govoriti o tem, da bo direktor Hita najverjetneje kmalu odstavljen. Z vsem tem vlada seveda ni imela nič. Kljub temu, da je bilo vsem jasno, da se za projekt predsednik vlade osebno tako intenzivno zavzema, da mora finančni minister, ki mu skupaj s svojo stranko odločno nasprotuje, požreti vsa svoja prepričanja,

Paradoks je, da se pri oblikovanju mimikrij, ki morajo prikriti vladna vmešavanja v gospodarstvo, najbolj zatika ravno pri izrazito liberalnih projektih. Projekta mega zabavišča in privatizacije Slovenskih železnic sta namreč, vsaj v svojem bistvu, liberalna. Igralništvo je pri konzervativni publiki razumljeno kot “hudičev posel”. Privatizacija železnic (za to pravzaprav gre, kljub temu, da se v pogovorih pojavlja še en državni partner) pa je tako rekoč vzorčni liberalni projekt, ki se ga ni lotilo ravno veliko držav.

A oba liberalna projekta hkrati vsebujeta nekaj ključnih protislovij. Za začetek igralniško-zabaviščne investicije bi morala Slovenija sprejeti novo davčno zakonodajo, ki jo pravzaprav diktira ameriški investitor in bo seveda veljala tudi za vse druge, ki bodo delovali na tem področju gospodarstva. Prodaja Slovenskih železnic, oziroma ustanovitev skupnega podjetja z dovolj močnim investitorjem pa od vsega začetka poteka v okviru pogovorov z enim samim potencialnim partnerjem.

Pustimo tokrat ob strani kolateralno škodo, ki je za mnoge najbolj pomemben argument proti paradnima projektoma slovenske vlade. Odprodaja Luke Koper, ki pravzaprav najbolj zanima Nemce in sprememba okolja v Severno-Primorski regiji, sta temi, ki najbolj vznemirjata predvsem konzervativno in socialdemokratsko publiko in zadevata tako imenovani “nacionalni interes”. Tisto, kar želi vlada glede svoje vloge pri omenjenih projektih prikriti, je nekaj drugega - je njen neposredni angažma od ideje do izpeljave konkretnega posla.

Ob vsem tem sploh ni nujno, da so posli, ki bi jih predsednik vlade rad sklenil, slabi.
Način, na katerega jih poskuša vlada speljati, samo nedvoumno priča o nečem drugem - o skoraj neverjetni moči predsednika vlade in izjemno neliberalni tradiciji ter strukturi slovenske družbe.

Jani Sever

P.S.:
O znanem dejstvu, da gre za dediščino, ki jo je sedanji predsednik vlade posvojil in jo mojstrsko uporablja, ne gre izgubljati besed.