Finančni minister je sklical novinarsko konferenco in pojasnil svoja stališča glede inflacije. A na žalost je bilo nelagodje potem samo še večje. Vedno bolj je namreč očitno, da vladno nereagiranje glede inflacije ni naključno. Na Bajukovi konferenci smo dobili predvsem en velik in odkrit nasvet - z inflacijo se morajo ljudje boriti sami. Finančni minister je breme odgovornosti enostavno prevalil na vse, ki v Sloveniji kupujemo. Ministrov nasvet se glasi takole: “Če nam cena ni všeč, enostavno ne kupimo.” Vprašanje, ki se ob tem postavlja, pa se glasi: Kdo lahko takšnega finančnega ministra “kupi” na volitvah?

To so bile samo najbolj nenavadno pogumne ministrove besede. No, minister ima srečo. Bolj ali manj so ostale preslišane. Vsaj zaenkrat, čeprav so na srečo ostale zabeležene. Tako kot vse ostalo, kar je povedal. “Mislim pa, da se bo ta stvar ublažila, da je treba samo mirne živce obdržat in da ni velikih težav,” je bila še ena od izjav, ki so se vtisnile v spomin. Ali bo torej vlada sploh ukrepala? Finančnega ministra je bilo mogoče razumeti kot da to sploh ni potrebno. Njegov odgovor je bil kratek in jedrnat. “Vlada stalno ukrepa.” Glede cen, ki jih nadzoruje, je še dodal. Si torej lahko oddahnemo? Niti ne.

Kljub temu, da se bo menda vse uredilo tako rekoč samo od sebe, je finančni minister razkril, da se je zaradi inflacije na vladi že prižgala rdeča luč. In kako je to izgledalo? Ministrova odkritosrčna naivnost je fascinantna - rdečo luč je, kot pravi, sam prižgal takole: “… šest tednov nazaj sem sam predlagal, da UMAR nekolk preštudira in pa pregleda svojo prognozo kaj lahko pričakujemo do konca leta in so dejansko tudi svojo prognozo zvišal.” Ja, dejansko se nam ni treba ničesar bati. Težava itak ni v inflaciji, temveč v tem, da je UMAR ni predvidel. Za to pa je rešitev povsem enostavna. Kadar se UMAR zmoti, ga minister enostavno opozori, naj popravi prognozo in potem se to zgodi. In menda so tako odpravljeni tudi vzroki za neprijetne številke.

Je to škandal? Kaj počne UMAR? Kaj počne minister? Kdo komu kaj predlaga? Kdo računa? Ali so rezultati analiz in napovedi hkrati že rešitev problemov? Kdo se norčuje iz koga?

Odgovori na ta vprašanja so enostavni. Vsekakor precej bolj kot odgovori na vprašanje kdo je kriv za inflacijo. Vsaj za vlado. Neodvisni ekonomisti in Banka Slovenije imajo namreč na to vprašanje dovolj enoten odgovor, ki pa je tudi precej zoprn. Po njihovem mnenju gre za sistemske težave, ki jih poganjajo državne investicije, ki se financirajo s krediti. Predvsem naj bi bila pomembna gradnja cest. Kar je OK, morda je inflacijska cena za to celo sprejemljiva. A vlada na takšna mnenja sploh ne odgovarja. Razen premiera, ki je pred nedavnim nadrl kritike, da naj molčijo, saj je gospodarska rast precej višja od inflacije.

Finančni minister tega ni izrekel. Vendar o vzrokih za inflacijo ni povedal praktično ničesar. Glede prevzema evra je tako, da je lahko morda vzrok, čeprav v resnici ni, a mogoče še bo. Za zdaj se to ne da povedati. Tudi davki seveda niso razlog. “Mi ne vidimo velikih vzrokov ali sploh vzrokov v fiskalni politiki… ,” je dejal Bajuk, ki pravi tudi, da UMAR ne vidi težav v gospodarski politiki. Torej je vse v redu. Če so se morda zmotili, jim bo finančni minister pač predlagal naj vse skupaj še enkrat nekoliko preštudirajo. Pa bo. In kateri so torej po ministrovem mnenju glavni razlogi za inflacijo? “Imamo določene težave v tem trenutku. Cena hrane se nam je povečala več kot smo pričakovali… ” in seveda cene turističnih storitev. In to je to. Enostavno. Sicer pa, kako naj bi sploh bilo drugače, če se bo tako ali tako “stvar ublažila” in je “treba samo mirne živce obdržat”.

Dobro. Ampak, ko drugače govori Banka Slovenije in ko takšnim interpretacijam povsem jasno nasprotujejo razmišljanja tako različnih ekonomistov kot sta Maks Tajnikar in Jože P. Damijan, se je ob lahkotnosti besed ministra za finance potrebno resno zamisliti.

Pred volitvami 2004 je Janez Janša v primeru svoje zmage, obljubljal zlato dobo. Nesluten razvoj, ki naj bi ga gnala visoka gospodarska rast. Zdi se, kot da se njegove obljube izpolnjujejo. Finančni minister poudarja, da se bo visoka gospodarska rast nadaljevala in da raste tudi izvoz. Inflacija ob tem ni tako zelo pomembna. Kot tudi ne, da gospodarsko rast ne gonijo razvojne panoge z visoko dodano vrednostjo, temveč predvsem visoko kreditirano gradbeništvo.

Popolnoma jasno je, da v zlato dobo ne vodijo poti brez čeri in da brez tveganja ni dobička. A pot, ki jo je vlada izbrala, trenutno ni videti ravno najboljša. Se je za njo odločila, ker si je tako obetala najhitrejši uspeh? Ker je bila enostavno najbližja in najbolj enostavna? Ali morda odločitev sploh ni bila zavestna? Ob izjavah finančnega ministra je mogoče prav vse.

Jani Sever