Ljubljanski grad v mavrici (foto: [1] Ermin M., www.blogotip.com, 24.7.2007)

Nad prestolnico se je včeraj popoldne že drugič v krajšem obdobju razpela mavrica. Odkrijmo delček znanosti te imenitne igre svetlobe, zraka in vode, da bomo naslednjič lahko gledali še z radovednejšimi očmi.

Delci dežja so skoraj okrogli. Mavrico lahko vidimo, ko vstopi svetloba v kapljico, se pri tem zlomi (zavije), na zadnji strani odbije, spet lomljeno izstopi in gre do konca do naših oči. Različne barve se lomijo rahlo drugače, kar na večji razdalji ločimo kot mavričasti pas, obarvan prek poltretje stopinje. Slika desno kaže, kako noben vstopni žarek ne izstopi bolj navzdol od poudarjenega (okoli 40° proti vodoravnici), kar pomeni: da kapljice, na nebu više od nekaterih, odbijajo svetlobo nad naše oči, kapljice pod njimi pa nam ’svetijo’, a dosti manj od mejnih, ki poudarjajo rob posebej intenzivno. Mavrica namreč ni samo obarvan pas, mavrico res sestavljajo polkrožni barvni diski, prenaloženi drug na drugega, ki jih polnijo položneje izstopni žarki iz nižjih kapljic. Zato je pod mavrico svetlo in nad njo temneje; če ne bi bilo svetlobe, odbite od drugih virov, bi bila tam popolna tema.

Kdaj vidimo kakšnih 10 stopinj stran od prvega mavrični drugi lok, za dobro polovico manj svetel in domala dvakrat debelejši ter v obrnjenem barvnem redu. Vzrok - dodatni odboj od kapljične notranje stene obrne še prejšnjo razlago dodatne osvetlitve stran od loka. Nad prvim in pod drugim lokom je skratka opazno temneje. Predelu rečemo Aleksandrov temni pas, ker ga je najprej opisal Aleksander Afrodizijski 200 let po Kristusu.

Pa veselje ob naslednji mavrici in kakšno dobro fotko; kdor ujame [2] ves polkrog, je car.