Po uvodni iči-in-skrečijevi špici se avtorji prvič pohecajo na svoj račun, ko se Homer obrne k nam in nas vpraša: zakaj bi šli gledat tole v kino, ko lahko gledate na tv-ju doma? A samovšečje je upravičeno, saj kdor spremlja Kolosejev spored, lahko ob ogledu odgovori: ker je boljše od večine drugega.

Dobro jim seveda hodi daljše zaledje. Čeprav so produkcijo zagnali pred šestimi leti, so avtorji vsaj držali kakovostni nivo od Prasimpsonov iz leta 1987 naprej, ko so bili sprva del druge televizijske oddaje, nakar so po treh sezonah dobili svojo zasluženo redno polovico ure. Celovečerec pa je lep protiprimer ideji, da se je občinstvo naveličalo klasične, na roko narisane animacije; čez konec tedna je risanka v Ameriki navrgla prek 70 milijonov dolarjev, kar ni uspelo še nobeni Pixarjevi računalniški animaciji. To mora vzpodbujati nekoč največje Disneyjeve animatorje, ki spet rišejo na roke; za Božič 2009 pripravljajo Princeso in žabo. Pred novo tehnologijo nas očitno privlačijo dobre ideje in scenarij, ki se zdi tu izpiljen; ekipa starih scenaristov ga je baje prepisala stokrat in skrajšala na tretjino.

Najbolj srečna disfunkcionalna družina je postala fenomen, dobila ogromno oboževalcev ter mesto v slovarju (D’oh!) in kolektivni zavesti: Homer … Simpson? Ali Odiseja pa Ilijada? V obtoku na spletu, samo v naših kinih pa še sinhronizirano po naše.

Robert L. Tuva