Na slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem so se letos vsi spominjali predvsem diplomatskega spodrsljaja, ki ga za uradno slovensko zunanjo politiko sicer nikoli ni bilo, a se ga tudi ona še kako dobro zaveda. Gre za “košarico”, ki jo je ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu pred nekaj meseci dal slovenski premier Janez Janša, ko je tik pred zdajci odpovedal dogovorjeni obisk. Nerodno je bilo vsem. In nepričakovani prihod Janeza Janše na slovesnost pod Vršičem zadrege ni kaj bistveno omilil.

Rusi so si incident vsekakor zapomnili. Zunanji minister Sergej Lavrov je takoj po znameniti Janševi “košarici” odpovedal prisotnost na slovesnosti pri Ruski kapelici, ki se je je nameraval udeležiti. Namesto njega je tja prišla podpredsednica ruske Dume Ljubov Sliska. Kar je zelo opazno zmanjšanje pomembnosti dogodka. Rusi o diplomatskem incidentu sicer bolj ali manj molčijo - Slovenija je pač premajhna, da bi se zaradi nje pretirano naprezali - ampak redka sporočila iz Moskve so bila popolnoma jasna. Gesta Janeza Janše je bila razumljena in sprejeta z veliko nenaklonjenosti.

A zakaj je do nje sploh prišlo? Slovenska diplomacija še vedno pojasnjuje, da je bil premier preveč zaseden z drugimi - bolj pomembnimi opravili. Katera so bila ta opravila kljub temu ni jasno in očitno tudi nikoli ne bo. Ker takšnih opravil enostavno ni. Videti je, da je šlo za nekaj drugega. Za slovensko zunanjo politiko, ki je postala popolna ujetnica nekih drugih zunanjih politik. Predvsem ameriške in evropske. Z dodatkom mentalitete slovenskega premiera.

Za Slovenijo so bili odnosi z Rusijo v zadnjem desetletju zelo pomembni. Ne le prvo srečanje med Bushem in Putinom na Brdu, ali eden prvih obiskov takrat še sorazmerno novega predsednika vlade Janeza Janše v Moskvi, s skoraj stoglavo delegacijo - takšnih in podobnih vezi je bilo med državama, vključno z izjemno visoko ekonomsko menjavo, veliko. Janševa vlada se je še pred nedavnim konec koncev pogovarjala o energetskih povezavah in Luki Koper. V igri sta bila Lukoil in Petrol… Zakaj se je vse nenadoma tako radikalno spremenilo?

Odgovor je pravzaprav enostaven. Ohladitev ni nastopila samo med Rusijo in Slovenijo. Pred tem je prišlo do radikalne ohladitve med Rusijo in Zahodom. Predvsem med Rusijo na eni ter ZDA in Veliko Britanijo na drugi strani. Načrt gradnje protiraketnega ščita na Poljskem in Češkem je zaostril odnose med Rusijo in EU. Prav tako vprašanje Kosova. Slovenija torej ni nikakršna izjema. Povsem drugo vprašanje pa je, ali bi bilo morda dobro, da bi bila.

V Delovi Sobotni prilogi je predvčerajšnjim izšla izvrstna reportaža Polone Frelih o poletnem taboru društva Naši - oziroma Putinove mladine. Istočasno je o taboru poročal tudi BBC. Video posnetek je še okrepil sporočilo podob, ki ni bilo prav nič blagodejno. Vse skupaj je neprijetno spominjalo na moderni fašizem. Zdravi in predani mladenke in mladinci, ki telovadijo, vadijo streljanje, se norčujejo iz vodij opozicije … včasih pa jih obišče celo sam voditelj. Denimo takrat, ko mora mednarodni skupnosti sporočiti kaj še posebej pomembnega.

Ampak Rusija je seveda več kot Naši. To ves čas dokazujejo tudi njeni največji tekmeci ali celo nasprotniki, tudi tisti, s katerimi je trenutno zapletena v zelo ostre diplomatske spore. George W. Bush je Putina gostil na ranču svojega očeta. Zelo intimno. Zakaj se je torej Janez Janša premislil in ni prišel k Putinu po tem, ko je sestanek že napovedal? Res je - prav takrat so se odnosi med Rusijo in Zahodom izredno zaostrili. In vendar. Ali ni res tudi to, da bi bila zaradi tega teža obiska slovenskega premiera v Moskvi samo še precej večja.

Zdi se, da je odgovor na vprašanje zakaj je prišlo do diplomatskega spodrsljaja povsem enostaven. Janeza Janšo je bilo strah. Putinu bi na sestanku namreč moral povedati kaj si misli - tako o kapitalskih povezavah slovenskih državnih podjetij z ruskimi, kot o raketnem ščitu in morda še o čem. Zares neprijetno. Francoski predsednik Srkozy je prav v tistem času s sestanka s Putinom prišel neverjetno židane volje. Tako da je posnetek, ki je obvisel na You Tube še dolgo sprožal govorice o opitosti.

Obstaja seveda tudi druga razlaga. Da je Janša s tem, ko je zavrnil Putina pravzaprav pokazal pogum. Pogum, da nekam ne greš? Morda, če bi predsedniku vlade grozilo kaj hudega. A tu je šlo vendarle samo za diplomacijo na najvišji ravni.
In takšnih stvari se v tovrstnih okoliščinah enostavno ne počne. Že zato, ker s tem strah tistega, ki se izmika lahko zavohajo prav vsi. Janez Janša napovedanega obiska že zato ne bi smel odpovedati. Če bi seveda želel biti državnik.

Da tudi sam ve, da je bilo takrat nekaj zelo narobe, se je pokazalo včeraj, ko je nenapovedano prišel pod Vršič in želel s tem popraviti svoj diplomatski faux pas. A zdi se, da poteze, ki je bila dobrodošla in povsem na mestu, spet ni izkoristil kot bi se spodobilo. Kot da ga je bilo spet strah. Skupaj z zunanjim ministrom sta naravnost zbežala pred vprašanji novinarjev.

Je našega predsednika vlade torej pogosto strah? To za slovensko zunanjo politiko vsekakor ne bi bila dobra novica. Strah kot vodnik zunanje politike je namreč za majhne države morda še bolj usoden kot za velike.

Jani Sever