Konec tedna sem se vračal s konference v Göteborgu in prvič pristal na Letališču Jožeta Pučnika. To je tisti mož, brez katerega baje ne bi bilo slovenske osamosvojitve in slovenske države – pa ga takrat ni bilo kaj dosti videti, danes pa se ga le redkokdo spomni. Razen, seveda, tistega, ki, tako kot tudi v tem primeru, pogosto po nemarnem izreka njegovo ime: Janeza Janše. Že ve zakaj, saj je bil prav on tisti, ki mu je po volitvah 1992 spodnesel in odnesel stolček predsednika Social-demokratske stranke Slovenije.
No, naslednjega dne sem v Dnevniku prebral, da je urednik Vala 202, Mirko Štular, potem ko se je odgovorni urednik Radia Slovenija, Vinko Vasle, premislil in ni prekinil pogodbe s Štularjevo predrzno sodelavko, umaknil svojo odstopno izjavo. Pa ni več pomagalo, ga je razrešil kar generalni direktor RTV Slovenija, Anton Guzej. Se še spomnite, v čem je bila sodelavkina predrznost? V tem, da je na spletni strani YouTube, kot prvi zadetek iskalnega niza »Janša«, našla nekaj o pasjih kakcih. Pazite, stvar je našla, ni si je izmislila! Ampak, Janez Janša se niti slučajno ne sme najti v bližini pasjih fekalij, realnih ali verbalnih, če pa slučajno se, o tem ne smemo govoriti. Pri vsem tem možicelj iz njegovega kabineta, ki skrbi za pravovernost državnih proslav, z zadovoljstvom in nasmehom na licu – ali po novoslovensko, »sproščeno« - afne gunca s predsednikom države in mu, izza pulta s svetlečim napisom Vlada Republike Slovenije, natika norčevsko čepico. Ne vem, očitno sem bil predolgo zunaj, pa tele podalpske turbo-politike ne razumem več prav dobro…
Potem pa naslednji dan, razsvetljenje! Najbolj arogantni ud slovenske vlade, Vasko Simoniti, nekoč doktor znanosti, danes pa politkomisar za kulturo, oznanja, da bo novi slovenski filmski program prekinil s petnajstletnim enoumjem v slovenskem filmu. Seveda, to vse pojasni! Ti gospodje, ki tedensko skupaj srebajo kavico na Gregorčičevi, so 15 let hibernirali, zdaj pa nadaljujejo tam, kjer se je stara socialistična – oni bi rekli totalitarna – oblast morala umakniti demokraciji in kamor dejansko spadajo: pri poimenovanju inštitutov, ulic in trgov – do letališč je imel celo CK rešpekt - po herojih, ki so jih sami spodnesli; pri Komisiji za zaščito imena in lika tovariša Tita, ki danes sicer sliši na ime Janša; celo priročno mantro so si skovali: ZKJ je razvijala samoupravljanje, Kim Il Sung je uveljavljal idejo džuče, Janševi partijci pa nas plemenito bogatijo s sproščenostjo. Če vas torej njihov bogati arzenal puhlosti, omlednosti, pritlehnosti in primitivnosti vedno bolj utruja, se počasi ustavite, zamislite in – postanite skrajno napeti.

Igor Žagar