Zgodba iz pasjega sveta, ki je skoraj stala novinarko Vala 202 službe, se še ni dobro ohladila, ko se je nekaj podobnega ponovilo na Slovenski tiskovni agenciji. Z mesta direktorice je prišel ukaz, da se umakne besedilo, ki naj bi žalilo predsednika vlade. Tokrat sicer nihče ni letel iz službe, čeprav samo za kakšen dan, a zgodba je pravzaprav enaka. Državni medij je pokazal izjemno senzibilnost za domnevne žalitve predsednika vlade.

Ali torej državni mediji res tako pogosto žalijo premiera? Nasprotno. Cenzura je prizadela prispevka, ki sta bila povsem nedolžna. Sporna sta bila prispevka, ki ne moreta žaliti nikogar, kaj šele najbolj izpostavljeno javno osebnost v državi, ki ima že po definiciji omejeno pravico do zasebnosti in bi se morala sprijazniti s tem, da bodo na njen račun zbijali šale, ko se je odločila za poklic politika.
To bi veljalo celo, če bi šlo za kakšna neokusna norčevanja, posebej če bi bila osnovana na dejstvih. Oba cenzurna posega sta zato še posebej bizarna, če poznamo vsebino, ki je bila prepovedana. Kaj se torej varuhom dobrega imena predsednika vlade zdi Rubikon sprejemljivega? Kje v svojih glavah in medijih, ki jih nadzorujejo postavljajo mejo dovoljenega?

Kaj je bilo cenzurirano? Ponovimo. Na Valu 202 je bilo nesprejemljivo, da je v eter ušlo dejstvo, da v videu, ki na You Tube zaseda prvo mesto pod geslom Janša, nastopa Denisov pes. Na STA pa je postal sporen povzetek komentarja iz Financ, ki govori, da bi morebitni Janšin potomec pripomogel k večji premierovi priljubljenosti v javnosti.

Ali česa ne razumem? Kaj je pri vsem tem žaljivega? Ali so res izgubili vse kriterije? Ali je v prispevkih, ki sta bila prepovedana karkoli, kar ne bi bilo res? In tudi, če ne bi bilo res. Kaj je žaljivega v tem, da je nek pes, ki mu je ime tako kot premieru, na You Tube bolj popularen od svojega političnega soimenjaka? In kaj je žaljivega v tem, da otroci večajo priljubljenost politikov?

Nerazumnost direktorja Radia Slovenija in direktorice STA je fascinantna. Pojasni jo pravzaprav lahko samo to, da sta fanatično razumela nalogo, ki naj bi jo dobila, ko sta bila imenovana na vrh državnih medijev. Težko si je pravzaprav predstavljati, da bi lahko prispevka užalila Janeza Janšo. Precej lažje je razumeti, da je šlo pač za zelotstvo politkomisarjev, ki v svoji želji, da bi zadovoljili gospodarja, postajajo bolj pravoverni od njega in mu s tem povzročajo samo škodo.

A gospodar je znan in direktor ter direktorica sta prepričana, da ga dobro in pravilno razumeta. Le zakaj jima ne bi verjeli. Konec koncev že način - da novinarske prispevke in novinarje sankcionirajo direktorji in da uredniki pri tem nimajo besede - kaže na to, da sistem nadzorovanja ni bil postavljen slučajno. Postavljali pa so ga z izrecnim privoljenjem prvega šefa.

Optimizem ob tem vzbuja reakcija novinarjev. Tako na Radiu Slovenija kot na STA so se ravnanju vodstva uprli.

Jani Sever