Srebrenica je simbol vojne v Jugoslaviji. Je zločin zločinov. A spomin nanj je vedno bolj oddaljen. Tako se pač zgodi vsem spominom. Čeprav pozabljenje nikoli ne pride hitro. V Sloveniji medvojni in povojni poboji živijo še več kot šestdeset let kasneje. Več ko je krvi, težji so spomini. Razpad Jugoslavije ni bil žametna ločitev Čehov in Slovakov. V Bosni je bilo to najbolj očitno.

Proslava v Potočarih je postala že tradicionalna in na žalost je postala tradicionalna tudi novica, da Mladić in Karadžić še vedno nista v Haagu. Ali ju bodo nekoč ujeli? Ali bosta prej umrla? V Sloveniji krivci za povojne poboje nikoli ne bodo kaznovani. Ampak situacija je v Bosni drugačna. Storilci so znani in dokazov je dovolj. Samo najti jih je treba. Kar seveda ni lahko. Saj niso sami. So le del mreže. Prav to je podobno povsod, kjer so bili zagrešeni masovni zločini proti človeštvu.

Tisto, kar ločuje pa ni le oddaljenost ali količina dokazov, ampak tudi vnema preiskovalcev. To običajno določa tudi odnos javnosti. Kako domača so bila denimo zgražanja ob preiskovanju Mitje Ribičiča v Sloveniji. Prav tragično je zato vsako leto opazovati zamere, ki jih do tožilke Carle del Ponte gojijo sorodniki žrtev. Najbolj zagrizena tožilka vseh časov na spominskih slovesnostih ni dobrodošla. Kakor da bi bila ona kriva, da Mladić in Karadžić nista za zapahi.

Nasprotno, če kdo za to ni kriv, potem ni kriva Carla del Ponte. Povsem drugače je s politiki. Predvsem evropskimi politiki, čeprav sta v dogajanje vedno vpleteni tudi Rusija in ZDA. Realna politika mora pač računati tudi s takšnimi okviri razmišljanj, ki v prvi vrsti obravnavajo prihodnost evropskih pristopnih pogajanj s Srbijo. Tudi naš zunanji minister Dimitrij Rupel je bil udeležen v tovrstnih premislekih in tudi izrekel jih je. In še daleč ni bil edini.

Carla del Ponte je neverjetna ženska. Nikjer na Balkanu ni priljubljena. Mnogi lahko rečejo, da pri svojem delu ni bila uspešna. Milošević ji je umrl preden so ga lahko obsodili. Umrl je tako rekoč nedolžen. Druga dva obtožena vojna zločinca, ki sta najvišje na seznamu iskanih, nikakor ne morejo ujeti. A kljub temu je mogoče del Pontejevi peti samo hvalo. V Haagu so končali narodni junaki praktično vseh v vojno vpletenih strani. Že to je dovolj velik uspeh.

Slovenija je bila v tej vojni udeležena tako rekoč obrobno. Tudi zato je njen status danes tako drugačen. Vseeno se je ob obletnicah Srebrenice dobro spominjati začetkov konflikta in razlogov za izbruh vojne. Je bila resnica črno bela? Tako jo je mogoče risati na proslavah. Tako jo je treba razumeti, ko gre za zločin in za žrtve, med katerimi še danes vse niso pokopane.

Zgodovina bo sicer včasih govorila o posameznih usodah, tudi o brezsramnih načinih likvidacij, a predvsem bo hladno štela žrtve, beležila besede in stavke, analizirala številke, ki pričajo o takratnih ekonomskih razmerjih… Slovenija je in bo del te zgodovine. Del zgodovine borbe za demokracijo in hkrati za nacionalno čast - za vzpostavitev nacionalnih držav, ki je pripeljala do nerazumnega izbruha sovraštev.

Vojna v Jugoslaviji bi se zgodila tudi brez Slovenije. Slovenija je bila epizoda. Vendar pomembna epizoda, ki je delovala kot katalizator čustev. Epizoda, ki je napovedala razplet nadaljevanke, ki se še vedno ni končala. Nerazrešeno ostaja namreč vprašanje Kosova. In Slovenija bo svojo vlogo v tej tragični zgodbi odigrala do konca. Na Kosovu in v Srbiji. Temu se ne da izogniti, tudi če bi želeli.

Bomo na koncu lahko rekli, da je bila vojna v Jugoslaviji samo nekakšna balkanska pot v Evropo, ki je Evropa ni razumela?

Srebrenica je vsako leto bolj oddaljena. Groza ob spominu na žrtve ostaja.

Jani Sever