Še malo pa se bodo začele kisle kumarice. Obdobje, ki ga mediji ne ljubijo. No, letos kumarice morda ne bodo tako velike in tako kisle. Videti je, kot da jih skoraj ne bo. Vsekakor se okoli nas dogaja dovolj zanimivih reči. In če se medijem ne da ukvarjati s tem kar jih obkroža, se še vedno lahko dovolj intenzivno ukvarjajo sami s sabo. Denimo s stalinističnimi refleksi ali samo s povsem običajnimi primeri neprofesionalizma.

Saj vem. To je običajno strašno dolgočasno. Mediji, ki se ukvarjajo sami s sabo so predvsem zanimivi novinarjem in urednikom. In vendar. Kadar sami poskrbijo, da so zanimivi, je to povsem na mestu. Še več - je nujno potrebno. Tako v Sloveniji morda še najbolj preseneča pomanjkanje samorefleksije in ne to, da se z medijsko pokrajino že nekaj let intenzivno ukvarjajo tako rekoč vsi.

Prejšnji teden je bil glede te tematike v Sloveniji izjemen. Toliko neverjetnih zgodb, ki si zaslužijo, da se jih ne spregleda, že dolgo nismo mogli spremljati tako rekoč hkrati. Najbolj je bila seveda pomembna tista z nacionalnega radia.

Z Vala 202 je bila najprej odstranjena in potem spet vzeta nazaj novinarka, ki je poslušalkam in poslušalcem povedala, da je prvi zadetek pod imenom Janša na You Tube “iz pasjega sveta”. Ni se zlagala. Pravzaprav je povedala samo suho informacijo. In je letela. Problem je velik. Zelo velik. Za začetek. Ni je vrgel urednik, ampak je v uredniško avtonomijo z odpuščanjem neposredno posegel direktor. In za konec. Letela je zaradi zaščite dobrega imena predsednika vlade. V kakšnih bolj nesproščenih časih bi takšnemu početju brez zadržkov rekli stalinizem. Danes temu ni tako.

Mimogrede, če bi šlo za kak komercialni radio, bi bilo nezadovoljstvo sicer prav tako upravičeno. A gre za nacionalni radio, ki ga financiramo vsi davkoplačevalci. Direktor tam res ne more početi vsega, kar se mu zljubi. Oziroma, kar mu pade na pamet. Ne da bi sploh premislil o posledicah.

Nekoliko tragikomično je, da je direktorja Vinka Vasleta pravzaprav rešil urednik, ki je protestno odstopil in ga tako opomnil, da je nekaj hudo narobe. Vasle se je tako lahko potegnil nazaj in vse je bilo kar naenkrat spet v redu. Celo več kot v redu. Vasle je izpadel nekako razumen mož. Grožnja z odpusti, ki generira samocenzuro je ostala. Perfektno.

Vsi mediji, ki so o zgodbi poročali, so se nad njo sicer zgražali, jo označili za abotno, neverjetno in podobno. A nihče ni izpostavil, da bi zaradi incidenta v resnici moral leteti direktor. Direktor, ki brez zadržkov poseže v uredniško avtonomijo. Že to bi bilo povsem dovolj. Ampak potem je tu še razlog, zaradi katerega je prišlo do incidenta. Megalomanija v glavah medijskega direktorja. Če že ne more nadzorovati You Tube - lahko vsaj omejuje način, kako se o njem poroča.

Ampak take pač imamo. Primer Janše na You Tube je bil vsaj opažen. To, da je medijska zvezda Mojca Mavec enostavno prepisala kolumno in jo objavila pod svojim imenom skorajda ni bilo zabeleženo. Kako naj to razumemo? Ali gospa ni dovolj slavna, da bi kaj takega kogarkoli zanimalo ali pa v slovenskem novinarstvu kraje niso nič posebnega? Profesionalizem?

O čem se poroča je pač stvar fokusa, ki ga izbirajo novinarji in uredniki in pri nas očitno tudi direktorji. Vendar ne le tega. O tem, kaj bo prišlo v ospredje, bi morala odločati tudi pomembnost določenega problema in to, ali ljudi zanima.

Vrhunec nenavadnega fokusiranja seveda predstavlja primer direktorja davčne uprave Ivana Simiča, ki ga komisija za boj proti korupciji obtožuje koruptivnega dejanja. Simič je lahko tudi povsem nedolžen. A ne glede na to, kdo ima prav - povsod v demokratičnem nesproščenem svetu bi bil kakršen koli sum o direktorju vrha državne davkarije zgodba, ki ne bi šla s prvih strani oziroma udarnih minut medijev, ki kaj dajo nase.

Ob vsem tem je bizarnost, ki se je pojavila v zadnjih tednih ob zapisovanju priimka enega od predsedniških kandidatov, lahko najbrž samo zabavna. Tudi največje medijske hiše na svojih napravah namreč ne najdejo črke ü - zato so začele Türk enostavno zapisovati Tuerk.

Jani Sever