Dragi moji, spet je nevihtno in spet se koplje. Fantje vseh pedigrejev na izvoru vseh skrivnosti že enajsti ali dvanajsti dan iščejo kot nori. Če bodo kopali dovolj globoko, bodo – ni vraga – končno le izkopali dokaze iz zgodbe o Janši, Sanaderju in obmejnih incidentih.
He, he. Spet zgodba za naivne. Ve se sicer še nič, se pa lahko stavi. In stavim kar veliko, da se spet ne bo ničesar našlo.
Saj vsi poznamo veliko zanimivih okoliščin o velikih pucarijah vseh sort skrivnosti. Živ je spomin na golfista Brejca, ki je najmanj dva meseca taval naokoli po domovini z dvema velikima kovčkoma tajnih dokumentov.
Živ je spomin na tajne Udbine dosjeje, ki so se nekega lepega predbožičnega dne odpravili na počitnice v Avstralijo in jih je tam na obali našel kopalec po priimku Lajevic. V Slovenijo jih je vrnil via internet.
Splošno znano je, da je bil največji slovenski biznis vseh časov trgovina z orožjem. O tem naj bi bilo v tajnih arhivih po logiki stvari na tone zabeležk, prisluhov in podobne zaupne robe. A ne me hecat. Resnica je namreč ta, da o trgovini z orožjem danes ni v Sovi niti enega najmanjšega papirčka.
In teh zgodb je zagotovo še veliko.
Zato ni treba imeti kakšno posebno pamet, zadostuje tudi ženska, da skleneš, kako je Eldorado danes zagotovo varno prazen in očiščen tudi v pogledu zabeležk, ki zadevajo obmejne incidente. Kdaj so izginili in kdo jih je, najbrž pred zelo nedavnim, se ne ve, se pa zlahka in sočno ugiba. Poslanec Tanko sicer vzneseno trdi: »Če se je to in to res dogajalo, zabeležke o tem v Sovi morajo biti. Če zabeležk ni, pomeni samo, da se to v resnici sploh ni zgodilo.«
He, he, gospod Tanko. Ne me hecat. Prosim.

Bernarda Jeklin