Včeraj sem napisal nekaj stavkov na temo Pahorjeve levice. Pahorjeve kvalitete, ki sem jih poskušal opisati, so povsem realne in tudi delujejo. Njegovi prijemi so v političnem prostoru učinkoviti. Vendar je res tudi to, da nimajo veliko skupnega z levičarstvom. Razen če levice ne razumemo predvsem kot ene od dveh polovic slovenske politike.

Povsem jasno je, da Pahor, kljub vsem svojim kvalitetam ni edini razlog za fantastičen vzpon priljubljenosti Socialdemokratske stranke. Brez razpada LDS se to najverjetneje ne bi moglo zgoditi. Velika LDS je pač omejevala prostor drugim strankam na levici. Tako kot se zdi, da je uspešna SD sedaj zamejila prostor LDS in Zares. Pa tudi Desusu, ki kljub temu, da sodeluje v desni vladi ohranja predvsem levo usmerjeno bazo.

Glavna zamera je, da nekdo lahko tako lahkotno uporablja besede levica ali desnica. Še več, vsi bi bili radi sredina. Ta tendenca je tako močna, da sta levo ali desno v političnem žargonu pogosto razumljeni kot kletvica. Tako kot se stranke vladne koalicije izogibajo identifikaciji z desnico, opozicija noče, da bi jo kdo označeval za levico. Celo socialdemokratom to ni vedno najbolj všeč. A kljub temu je volivkam in volivcem vse že dolgo jasno.

Na volitvah se Slovenija vedno razdeli na pol. Na zadnjih in prvih volitvah je nekaj več kot pol glasov dobila desnica, vmes je nekajkrat slavila levica. A razlike so bile vedno minimalne in za prevzem oblasti je bilo običajno potrebno sodelovanje koga iz nasprotnega političnega pola. Ali SLS ali Desusa. Kakorkoli, nekdo bo najbrž vedno pri roki. Kljub temu pa trdnost enega ali drugega bloka ostaja ključno vprašanje slovenske politike.

Trdnost levega bloka je bila do zadnjih volitev vedno precej bolj zanesljiva. Janez Janša je lahko zmagal šele, ko mu je uspelo disciplinirati pomladni blok. Ni bilo lahko in trajalo je kar nekaj časa. Prav to, kdo dominira na katerem polu in ali lahko svojo polovico prostora nekako hegemonizira, je ključno politično vprašanje v Sloveniji. Razmerja znotraj obeh polov so sicer vsakič drugačna, vendar osnovna delitev kljub temu ostaja.

In kaj jo definira? Odnos do socialnih vprašanj, odnos do človekovih pravic, odnos do varnosti, odnos do privatizacije in javnih “servisov” kot sta šolstvo in zdravstvo, odnos do cerkve in njenega razmerja do države in v Sloveniji še posebej - odnos do zgodovine.

Do vsega tega posamezne stranke znotraj polov nimajo enakega odnosa. Denimo odnos SLS in SDS do zgodovine nikakor ni enak. Prav tako bi težko rekli, da SD in Zares enako razumeta človekove pravice. Ali da SDS in NSi podobno razmišljata o odnosih med cerkvijo in državo. Ali da SD in LDS podobno razumeta javno zdravstvo ali šolstvo.

In na koncu gre pač za to, kdo bo najmočnejši na levi in kdo na desni. Tega se ves čas zavedajo vse stranke. Posebej pa to vprašanje postane aktualno, ko veliki niso več tako zelo trdno v sedlu. To trenutno velja tako za desno SDS kot za levo SD. Prva ima težave zaradi svojega načina vladanja. Druga, zato ker njena premoč še ni povsem konsolidirana. Zato se zdi, da se bodo prave in morda najostrejše bitke v prihodnjem letu bile prav znotraj enega in drugega bloka.

To napoveduje bolj samozavestna SLS, marginalizirana NSi, ustanavljanje ambicioznega Zares, ali iskanje novih poti LDS. Lahko to pripelje do preseganja polarnosti? Morda, čeprav je videti, da bolj ko se Pahor trudi, da bi posegel čez sredino, manj realistično je, da bi mu to zares uspelo. Ne le zaradi ravnanja vlade, ampak tudi zato ker lahko pretirano skakanje čez plot škodi SD.

Stava je torej, da bo bipolarnost v Sloveniji preživela. Eni bodo na levi in drugi na desni. “Pravi” levičarji in “pravi” desničarji pa bodo itak ostali izven dominantnega političnega polja.

Jani Sever