Govor ob Dnevu državnosti je bil vse, kar od govora ob takšnih priložnostih ne gre pričakovati. Predsednik vlade je bil izjemen - na trenutke se je zdelo, da prisostvujemo zborovanju SDS. Tudi aplavzi so se vedno sprostili ob pravih trenutkih. Tisti, ki smo pred več kot desetletjem poslušali govore vožda, smo nehote odtavali v preteklost.

Bilo je nepozabno. Predsednik vlade je omenil dve imeni. Toneta Krkoviča in Jožeta Pučnika. Omenil je izdajalce in guruje in tiste, ki umetno ustvarjajo valove v mirnem morju, po katerem barko varno vodijo v prihodnost vlada in njen predsednik. Premier je pokroviteljsko pohvalil tudi poslance, ki sprejemajo dobre odločitve. Jasno - saj jih sprejemajo poslanci vladne koalicije.

Za konec je Janez Janša naštel še kopico držav, ki jih Slovenija prekaša po gospodarski rasti. S številkami. Do decimalk natančno. Kot na kakšni tiskovni konferenci ministra za gospodarstvo. Finančni minister bi se gotovo zadržal. Saj veste - primerjave so neprijetna zadeva. Primerjati gospodarsko rast med najbolj razvitimi in tistimi, ki za njimi krepko zaostajajo, je namreč nekoliko zavajajoče.

A kaj bi to. Bili smo navdušeni. In ljudstvo je bilo zadovoljno. Posebej nad profano mešanico modernega pristopa k ljudskemu izročilu, ki je v kulturnem programu ogrela domoljubna srca. In v ozadju so plapolale zastave karantanskega panterja. Bilo jih je veliko. Kot na kakšni nogometni tekmi. Vsekakor dostojanstveno.

Novica dneva je bila seveda, da se proslave ni udeležil predsednik republike. Vsi so se strinjali, da je to slabo, da je neprimerno. Drugačnega mnenja je bil samo France Bučar, ki je povedal, da je to stvar predsednika. Drugi so bili neizprosni. Posebej politiki desnega političnega pola. Ti so predsednika neizmerno pogrešali. Predsednik bi moral biti na proslavi zaradi njih - so ponavljali. Skoraj kot bi bili naučeni. Unisono.

Ali imajo prav? Je res, da bi predsednik moral priti, sedeti v prvi vrsti in poslušati kako premier zmerja guruje - mimogrede vsi vemo, koga je imel v mislih. Bi res moral poslušati, da sta za osamosvojitev najbolj zaslužna Krkovič in Pučnik, ker je Janša tako skromen, da o sebi kaj takšnega vendarle ne izusti? Bi moral poslušati o izdajalcih v slovenski politiki, ki so nasprotovali osamosvojitvi? Bi moral poslušati predsednika vlade, kako hvali poslušni del zakonodajne oblasti?

Kakor koli. Drnovška na proslavo ni bilo, je pa nastopil dan prej na POP TV in povedal, da je oblast nekako totalitarna in da je zato ne želi legitimirati - denimo s prisotnostjo na proslavi. Hude besede. Prehude? Vlada jih je s tem, kako je proslavo izpeljala vendarle vsaj deloma potrdila. Subtilno. Sofisticirano. Mehko. A dovolj odločno.

Vlada nikoli ni pojasnila zakaj predsedniku republike ni dovolila govoriti na proslavi. Res je, da si je Drnovšek glede tega nekajkrat premislil. A kljub temu. Ali ni res, da bi mu vlada MORALA ugoditi, tudi če bi se za to, da bi rad govoril na proslavi ob Dnevu državnosti odločil v zadnjem trenutku? No, pri nas se zdi, da na velikih proslavah lahko po novem govori samo en človek. Prvi človek. Največji človek. Človek, ki zlahka sodi o vseh in o vsem.

Človek, ki ima pravzaprav samo eno težavo. Po zadnji meritvi priljubljenosti politikov Vox populi, objavljeni danes v Dnevniku, je Janez Janša zasedel 12. mesto. Prehitel ga je celo poslanec Slavko Gaber. Očitno v anketnem vzorcu ni bilo dovolj tistih, ki so na proslavi v nedeljo tako vneto ploskali na vseh pravih mestih.

Jani Sever